Miha Zor / Foto: Osebni arhiv
Miha Zor je profesor slovenščine in literarni komparativist, deluje kot mentor za govor na RTV Slovenija, sedem let je na nacionalnem Radiu pripravljal oddajo o šansonu, delal kot napovedovalec in prej tudi kot novinar na področju kulture. Intenzivno se ukvarja tudi s študijem srednjeveških rokopisov, predvsem z umetnostnozgodovinskega stališča. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejel iz rok Nuše Komplet Peperko. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Analiza Mateje Perpar.
Miha Zor / Foto: Osebni arhiv
V branje priporočam dramo Mateje Perpar Analiza, saj gre za prepričljiv, zabaven pa tudi otožen prikaz ljudi, ki skušajo svoje vsakdanje težave rešiti s pomočjo nekakšne (kvazi)psihoanalitične terapije v obliki pogovora o lastnih sanjah. Osebe so bolj tipi kot karakterji, saj se njihovi značaji onkraj oznake v začetnih didaskalijah ne razvijejo – nekoliko jih resda razkrijejo vsebine sanj, a te so po sanjsko čudaške, tudi groteskne in bizarne, kot take pa kvečjemu nakazujejo – ne nujno dokazujejo! – možnost (najverjetneje spolne) frustracije posamezne osebe, sicer pa o njej ne povedo ničesar. To nikakor ni v škodo besedilu, saj to ne želi biti analitično in psihološko poglobljeno: kot rečeno, je raje zabavno, predvsem zaradi bodic pa tudi nekakšnih »poklonov«, ki jih udeleženci »analize« namenjajo eden drugemu – to so kratke, enostavčne opazke, ki pa razkrivajo, da kdo do koga goji simpatijo ali pa antipatijo oz. da mu gre na živce, so pa tako spretno napisane, da si jih lahko živo predstavljamo. V takšnih enostavčnih povedih se razkriva tudi, da je skupina že nekaj časa skupaj, da se med seboj dobro poznajo, namreč do te mere, da bolj ali manj že vedo, kakšno vsebino sanj od koga lahko pričakujejo. Tako se zdi, da je analiza v resnici sama sebi namen, da je pribežališče ljudi, ki so v življenju nekako osamljeni ali najmanj neizpolnjeni, to pa skušajo rešiti z udeležbo na srečanjih, ki so na meji bedastega – ali pa celo čeznjo. Rešitve seveda ta srečanja očitno ne prinesejo, sicer se zgodbe o vedno istih sanjah ne bi ponavljale. Da analiza ni rešitev, da pa rešitve obstajajo, le seči je treba za njimi ali pa upati, da jih bo prineslo naključje, kaže konec drame: zaradi nesporazuma glede razpoložljivosti prostora za eno ali drugo družabno dejavnost (analiza tu ni nič bolj resna kot pa kuharski tečaj) dva človeka prideta skupaj – za en zmenek ali za dlje, saj ni važno, kar šteje, je namig, da je življenje predvsem v resničnem svetu, zunaj zaprtih prostorov, kjer se vedno premleva (ali prekuhava) eno in isto.
Štafeto predajam Renati Dacinger, novinarki na TV Slovenija, ker spremlja sočasno gledališko produkcijo in je o njej sposobna izrekati jasne, zgoščene ocene.
Štafeto predajam tudi skladatelju Janu Gorjancu, ker ima široke razglede po kulturno-umetniškem področju.
Povezava: Mateja Perpar: Analiza
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/miha-zor-bere-sodobno-slovensko-dramo