Valentina Rajakovič / Foto: Marijo Županov
Valentina Rajaković letos končuje prvo stopnjo študija filozofije ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejela iz rok Tery Žeželj. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Sen 59 Tiborja Hrsa Pandurja.
Valentina Rajakovič / Foto: Marijo Županov
Kaj sanja Sen 59?
ONA in ON, protagonista Hrs Pandurjeve drame, se izgubljata in iščeta v sanjah. V tem labirintu na različnih ravneh vznikajo preizpraševanja sanj. Že sam naslov uvaja leto '59, ko so se sanjali različni revolucijski premiki. Čeprav spomini na to markantno leto delujejo nostalgično, drama nikakor ne ostaja zgolj pri naslajanju nad lepimi spomini. Tisto, kar pri njih sili v ospredje, je ravno prvi del naslova – sen. S tega stališča so sanje kot neko politično upanje razprostrte v širši kontekst, kjer jih avtor pretresa predvsem na ontološki ravni, ko dvomi o njihovem statusu v domeni resnice. Ravno za to domeno se učinkovito poslužuje tudi postmodernističnih slogovnih postopkov, saj spretno uporablja nenadna prehajanja iz enega v drugi svet in tako vzpostavlja in opozarja na negotovost gotovosti. Na isti način preko metafikcije (metagledališča) dosega refleksijo in se dotika tudi problema ustvarjanja v samem teatru ter tako preizprašuje status njegovega avtorja. Tako kot same sanje je tudi avtor nekako izmuzljiv in negotov, ne ve točno, katera resnica in veljavnost mu pripadata.
Kljub borgesovskim literarnim potezam, ki bralca premeščajo po različnih prostorih in miselnih tokovih sanjajočega labirinta, ima tekst precej trdno oporišče: odnos NJE in NJEGA. Bralec se skupaj s protagonistoma udobno izgublja v izmuzljivem svetu sanj, vendar mu njun erotičnoljubezenski odnos ves čas stoji ob strani. V tem odnosu in skozi ta odnos protagonista spretno postavljata vprašanja o odnosu na splošno. Njuna dialoškost velikokrat izpade monološko, kar domiselno poveže sanje in odnose, vendar to na nobeni ravni ne izpade patetično, saj sta oba protagonista živa, jezna, željna in strastna dela te vezi.
Priznam, da tega teksta nisem izbrala zato, ker bi se mi zdelo, da na filozofski ravni dosega radikalno preizpraševanje ali kritizira še nekritizirano. Seveda drama reformulira in na novo postavlja dvome o sami percepciji ter o gotovosti zavedanja, čeprav ne ostaja zgolj pri navdušenosti nad empirističnim fenomenom, temveč problem sanj postavi v določene ideološke kontekste oz. kar v kontekst ideologije same.
Vendar sem dramo kljub zanimivi in učinkovito doseženi idejni plati drame ter spretno uporabljenim borgesovskim literarnim potezam, ki idejo še bolj poudarijo in zaokrožijo izbrala bolj zaradi načina, kako deluje njena poetika. Ob branju te preplavi občutek nekakšnega udobno prijetnega nelagodja. Tisto stanje, ko se popolnoma zavedaš, da določenega problema svojega obstoja enostavno verjetno nikoli ne boš doumel. Ta nezmožnost te po eni strani stalno izziva, saj hočeš sebe in druge prepričati, da je vse možno in da boš ugotovil, kako. Po drugi strani pa to odobravajoče sprejetje skritega in mističnega nudi neizmerno prijeten, varen občutek, saj odvzame kanček odgovornosti in te pomiri ter potolaži s svojimi sanjami. In ravno to se mi zdi tisto, kar je tukaj preizpraševano. Sanje kot nekaj, kjer se izgubljamo in iščemo vsak dan znova, sami s sabo in sami z drugimi. Čudno nam je, čudno tako kot NJEJ, ki pravi »Čudno – v sanjah nikoli ne veš, ali si gledano ali tisti, ki gleda.«
Povezava: Tibor Hrs Pandur: Sen 59
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/valentina-rajakovic-bere-sodobno-slovensko-dramo