Stadion Olympia

Produkcija: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Gledališče Glej
Avtor: Dino Pešut
Režija: Maša Pelko

AGRFT v Gleju


Foto: Arhiv AGRFT

Dino Pešut (1990) je hrvaški dramatik, dramaturg in romanopisec, ki je med leti 2012 in 2017 prejel pet nagrad Marin Držić (nagrada, primerljiva z našo nagrado Slavka Gruma), kar ga uvršča v sam vrh mladih ustvarjalcev. Stadion Olympia je zadnje od teh besedil in je njegovo drugo dramsko besedilo, ki so zapisana v trilogiji.

Gre za nekakšno meditacijo na temo antične tragedije oziroma poskus njenega ponovnega rojstva v današnjem času. Rdeča nit, ki na formalni ravni združuje besedila, ki tvorijo Stadion Olympia, je obup. Obup, iz katerega Pešut ustvarja spektakel, tvorjen skozi tri samostojne enote: Erinje, deklice obupa; Diktatura obupa in Xoxo, obup. Skozi tri dele spremljamo tri različna življenjska obupa, tri različne obupe in tri različne strategije upora proti njemu.

V prvem delu spremljamo tragedijo srednješolske klape, ki se sooča z novico, da je bila njihova sošolka Marija prejšnjo noč posiljena. V drugem delu spremljamo Pitijo, ki se v želji po begu pred samo seboj odpravi v klub Stari Sizif, kjer se tekom noči srečuje z zgodovino, mitskimi figurami, znanimi osebami in celo utelešeno revolucijo in skupaj z zborom svojih vrstnikov pričaka svojevrstno apokalipso in padec starih bogov.

Iz tega nezadovoljstva s starim redom se rojeva tretji del, opredeljen kot komedija. V njem avtor perspektivo obrne nase in preko fragmentov razmišlja o trenutnem dogajanju v svetu, družbi in svoji vpetosti vanjo. Če v prvem delu spremljamo dijake, so akterji drugega dela študenti, tretji pa se najbolj približa ustvarjalcem uprizoritve, mladim na pragu pred vstopom v profesionalni svet.

Igralke in igralci pod režijsko taktirko Maše Pelko pripravljajo krstno uprizoritev vseh treh besedil, s katerim želimo obračunati z obupom. »Obup je kot poplava.« zapiše Dino Pešut v tretjem delu. Zajeda se v vsak kotiček našega doživljanja sveta, v katerem se avtor osredotoča na vprašanja položaja žensk, pripadnikov LGBT skupnosti, vojno, migrantsko krizo, socialna vprašanja in podobno. Ravno ta vprašanja so ključna v predstavi, ki predstavlja slovo od akademije in hkrati prvi korak v prihodnost mlade gledališke generacije, ki uprizoritev pripravlja kot diplomsko predstavo.

Vse te stvari, vsi ti obupi, s katerimi se soočamo na poti skozi življenje, vsi strahovi, ki si jih nočemo priznati, vse, česar nas je sram. Vse to so plesni koraki grande koreografije, v kateri plešemo po ruševinah nekdanjega blišča olimpijskega stadiona.

Zasedba

Dramaturgija: Jaka Smerkolj Simoneti
Scenografija: Dorian Šilec Petek
Kostumografija: Nina Čehovin
Oblikovanje svetlobe: Mojca Sarjaš
Oblikovanje zvoka: Jurij Alič

Nastopajo: Lina Akif, Borut Doljšak, Lucija Harum, Anuša Kodelja, Timotej Novaković, Ana Penca, Gregor Podričnik, Blaž Popovski, Beti Strgar, Matic Valič, Lovro Zafred

Mentorji:
Dramska igra in gledališka režija: izr. prof. Nataša Barbara Gračner, izr. prof. mag. Sebastijan Horvat
Dramaturgija: izr. prof. dr. Tomaž Toporišič
Scenografija: izr. prof. mag. Jasna Vastl
Kostumografija: red. prof. Janja Korun, asist. mag. Tina Kolenik
Jezik in govor: asist. dr. Nina Žavbi (lektura), doc. Alojz Svete, izr. prof. mag. Alida Bevk

Produkcija VIII. semestra GLR, DI in DSU


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/stadion-olympia