Oče

Produkcija: Slovensko ljudsko gledališče Celje
Avtor: Florian Zeller
Režija: Jernej Kobal


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje

Igra francoskega dramatika srednje generacije Floriana Zellerja (1979) Oče (2012) je izmuzljiva pripoved o dementnem očetu in njegovih najbližjih, ki se soočajo in spopadajo s to srhljivo boleznijo. Avtor je zanjo prejel vse najprestižnejše evropske nagrade, od Molièrove do vseh britanskih nagrad za dramatiko. Igrajo jo povsod po Evropi, celo na londonskem West Endu in na newyorškem Broadwayu. Po prodornosti in uspešnosti ga primerjajo s francosko gledališko »zvezdo« Yasmino Reza.

Avtor nas v svet dementnega očeta Andréja spretno zapelje tako, da stvari vidimo skozi njegov pogled, ne skozi pogled hčere Anne, njenega partnerja Pierra ali bolniške negovalke. André si na vso moč prizadeva, da bi v svojem zmedenem svetu našel smisel. Bolezen namreč skokovito napreduje in njene manifestacije se kažejo na različnih ravneh. Pripoved nenehno spodmika naša pričakovanja in mestoma deluje celo kot srhljivka, še posebej takrat, ko se v očetovem stanovanju pojavijo popolni tujci, mestoma pa tudi kot čudna pinterjevska črna komedija.
Tako pravzaprav ni mogoče trditi, da se res nahajamo v Andréjevem stanovanju. Prav tako ne moremo biti povsem prepričani, ali ima oče eno ali dve hčeri. In če dve, zakaj njegova druga hči Elise nikoli ne pride na obisk? Ali Anne živi v Londonu ali v Parizu? Kdo so neznanci, ki vstopajo v njegov svet? Jih tako vidi le bolnik in kako jih vidimo mi?
Igra se zelo pretkano poigrava tudi s časom, podobno kot čas bržkone dojemajo ljudje z Alzheimerjevo boleznijo. Po drugi strani pa je preprosta, na videz nezapletena, le da nas ves čas sili k pirandellovskemu vprašanju, kaj je resnica in kakšna ta naša stvarnost pravzaprav sploh je.

Nekateri jo primerjajo s Kraljem Learom, predvsem zaradi neizbežne norosti oziroma popolne zmedenosti, ki povezuje oba protagonista, pa tudi zaradi odnosa med očeti in hčerami. Sicer gre za vešče izpisano besedilo, ki skozi problem demence oziroma Alzheimerjeve bolezni spregovori tudi o krutosti ljubezni med starši in otroki ter mejah potrpežljivosti, pa tudi o tem, kako se pravzaprav odnos med otrokom in staršem v starosti obrne: nekdanji otrok postane skrbnik in narobe. A soočenje z mentalnim razkrojem staršev je težko, še težje se je odločati namesto njih, saj obrnjeni vlogi skrbnika in oskrbovanca nista niti samoumevni niti nekako v naši naravi.

Zasedba

Prevajalec: Andraž Ravnik
Dramaturginja: Tatjana Doma
Scenografinja: Urša Vidic
Kostumograf: Alan Hranitelj
Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič
Lektor: Jože Volk
Oblikovalci luči: Urša Vidic, Jernej Kobal, Uroš Gorjanc
Asistentka lektorja: Živa Čebulj

Nastopajo:

Anne, Andréjeva hčerka, ženska - Manca Ogorevc
Andreé, star moški - Branko Završan
Moški, Pierre - Andrej Murenc
Laura, Ženska, Martine - Lučka Počkaj


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/oce-1