Razbiti vrč

Produkcija: SNG Drama Ljubljana
Avtor: Heinrich von Kleist
Režija: Vito Taufer


Foto: Peter Uhan

Večplastna komedija Razbiti vrč (krstno uprizorjena 1808, objavljena 1811) je ena najznamenitejših iger Heinricha von Kleista in obenem kánonsko delo nemške romantike.

"Kleistov Razbiti vrč je nastal le nekoliko zatem, ko se je z Linhartovima veseloigrama rodilo naše sodobno gledališče. In tudi pri Razbitem vrču gre za razkrinkavanje nečednih erotičnih namenov moškega, ki ima družbeno moč. Oziroma se v primeru Tulpenheima in Micke dela, da jo ima. Vplivni in ugledni gospodje, ki si proti njihovi volji želijo telesne intimnosti s socialno nižje stoječimi lepimi mladimi dekleti, so bili svetu komedije namreč znani že davno pred škandali, ki so lani zatresli Hollywood. Vendar pri Razbitem vrču žrtev pohote sodnika Adama ni mlada Evica, ampak njena mati, ki ji je sodnik med nočnim izletom razbil vrč. Posebnost Kleistove veseloigre pa je predvsem v tem, da mora vaški sodnik odkriti in obsoditi storilca dejanja, za katerega je gledalcu že od samega začetka jasno, da je bil to on sam. In ker gre za »jezičnega dohtarja«, je prav v besednih igrah, s katerimi se sodnik Adam izmika resnici, in v njegovem neumornem trudu, da bi se neizprosnim dejstvom navkljub izvil iz primeža resnice, največji šarm tega besedila. A čeprav je vsej njegovi oziroma Kleistovi jezikovni spretnosti navkljub krivec na koncu razkrinkan, žrtvi njegovega dejanja to ne pomaga in bo morala za razbiti vrč iskati zadoščenje na višji sodni instanci. S tem pa je za naš današnji svet ta komedija aktualna tudi na nek čisto konkreten in družbeno realen način." (Andrej Rozman Roza)

Samo črepinje vidite pred sabo,
najlepši vrč je šel na dvoje.
Tu, kjer zdaj zija votlina in praznina,
je bila slika …
(Prevedel Miran Jarc)

"To, kar so zdaj zgolj črepinje, je bil glinast vrč in na njem slika. Slika je prikazovala zgodbo – zgodovino Nizozemske. Torej tam, kjer je bila prej zgodba-zgodovina, je zdaj votlina, praznina, nič. Od Karla V. so ostale noge, od Filipa Španskega pa samo rit. Metafora naših črepinjastih prostorov in našega črepinjastega časa po koncu konca zgodovine. Črepinjastih junakov črepinjaste družbe.
Sodnik Adam ni kakšen junak Zgodovine. Je pa gotovo junak našega časa, v kratkem času mu uspe zagrešiti skoraj vse možne grdobije: od bežanja pred odgovornostjo, laganja, ponarejanja dokumentov, izsiljevanja, prikrivanja dokazov, navajanja na krivo pričanje z grožnjami in podkupovanjem, do spolnega nadlegovanja, bežanja pred zakonom … Na prvi pogled gledališka šala sestavlja črepinje nekih pričanj v zgodbo, ki se dotakne najglobljih človeških vzgibov – glavni liki ves čas po lastni krivdi ali brez nje tragikomično bingljajo nad breznom niča.
Tudi Kleistu je bila inspiracija neka slika oziroma bakrorez. Izziv so mu bili drobni psihološki detajli na starem bakrorezu, ki je prikazoval dramatičen trenutek sodnega procesa nekje na nizozemskem podeželju. Na podlagi teh detajlov – psiholoških črepinj – je razvil zgodbo, študijo zapletene in kompleksne človeške nravi, obsojene na beganje med dobrim in zlim, zgodbo o zlorabi moči in oblasti, o pogoltnosti, pohoti, obsojenosti na življenje v krempljih banalnosti in banalnih uzurpatorjev moči in oblasti.
Občutek imam, da je naša naloga obuditi zgodbo te slike, ki se je že Kleistu razbila na dve varianti – črepinji konca. Kaj pa danes, ko namesto slike kompleksne človeške nravi zija »votlina in praznina«?"
(Vito Taufer)

"Razbiti vrč Heinricha Von Kleista je resda dramsko besedilo z začetka 19. stoletja, vendar gre pri njem za zgodbo, ki še zmeraj odmeva v sodobnosti. Poglejmo samo grob opis, kajti Kleistova veseloigra, kakor je sam žanrsko poimenoval delo, govori o starejšem moškem na visokem družbenem položaju, ki s svojimi dejanji povzroči hude težave mlajši ženski, pri tem je pa pripravljen narediti vse za ohranitev lastnega statusa quo. Preko različnih peripetij se nam razkrije njegova dvoličnost, vendar na koncu, kljub njegovemu porazu, ne pride do spremembe sistema, odgovornega za njegovo ustoličenje. Ne, sistem preživi, pokaže pa se še, da ta moški ni njegova aberacija, temveč običajni element. Kar naenkrat nam neka na prvi pogled starinska fabula postane današnja vest." (Mitja LovšeNeznosna sodobnost Razbitega vrča (odlomek iz gledališkega lista)

Zasedba

Prevajalec: Andrej Rozman Roza
Dramaturg: Mate Matišić
Scenograf: Igor Pauška
Kostumografka: Barbara Stupica
Skladatelj: Mate Matišić
Oblikovalec videa: Voranc Kumar
Oblikovalec svetlobe: Pascal Mérat
Lektor: Arko
Asistent režiserja: Mitja Lovše

Nastopajo:

Branko Šturbej - Valter, sodni svetnik
Jurij Zrnec - Adam, vaški sodnik
Marko Mandić - Svit, pisar
Polona Juh - Gospa Marjeta Rul
Maruša Majer - Eva, Marjetina hči
Bojan Emeršič - Vid Timpel, kotlar
Timon Šturbej - Rupert, Vidov sin
Vanja Plut - Gospa Brigita
Matija Rozman - Hanfrid, sodni sluga
Zvezdana Mlakar - Meta, dekla


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/razbiti-vrc-1