Ne pozabite na rože

Produkcija: SNG Drama Ljubljana
Avtor: Polona Vetrih
Režija: Ivana Djilas


Na fotografiji: Polona Vetrih / Foto: Peter Uhan

Gledališki oder je poln rož. Na enem koncu je klavir, nekje zraven sedi violončelistka. Oder je pripravljen, predstava se lahko začne. Igralko, ki vstopi, publika takoj prepozna – večino svoje kariere je igrala prav v tem gledališču. Zdaj je v pokoju in prišla je, da pove, kar se ji zdi, da je po vseh teh letih igranja vredno in pomembno povedati. Da se ozre v preteklost in prešteje, kar je pustila za sabo: vloge, režiserje, odrske sopotnike, kostume, šopke rož, izposojene identitete, odre, na katerih je stala, pisma oboževalcev, pisma sovražnikov, uspehe in nikoli izpolnjena pričakovanja. Čas je, da sebi in drugim položi račune in se poslovi od stvari, ki so zanjo minile. Toda – ali so res? »Saj ne moreš na ukaz nehati biti igralka, ko pa ti oder vendarle pripada, je del tebe,« razmišlja Vetrihova.

V procesu študija za uprizoritev Ne pozabite na rože, ki se je začel kot raziskovanje življenja velike igralke Marije Nablocke, je ustvarjalna ekipa prišla do presenetljivega spoznanja, kako malo zapisov in drugih arhivskih gradiv je pravzaprav ostalo za to slavno igralko. Ta ugotovitev je ustvarjalce vodila dalje v razmišljanje o minljivosti, s katero se neizbežno sreča vsak. »So stvari, ki te izberejo, in tiste, ki jih izbereš. Kdo izbere koga v dvojcu oder – igralka? Kdo komu bolj pripada? Življenje velikih igralk je, vsaj od zunaj, čudovito: odrske luči, sprejemi, šampanjec; oboževalci, pisma občudovanja in rože, ki jih je včasih za celo cvetličarno. In potem jo lepega dne kje na stopnicah ali vratih garderobe ujame groza, ki se ji reče – upokojitev. Kar tako, nepričakovano; od kod, hudiča, se je vzela? Leta gor ali dol, mamljivi šepet odra ne potihne, igralka hoče še leteti, igra jo še vedno dviga v zrak, da ne čuti tal pod nogami. Ali mora res do smrti čakati, da bodo zanjo spet enkrat zadišale rože,« razmišlja Djilasova.

V avtobiografski odrski izpovedi Ne pozabite na rože tako igralka Polona Vetrih pripoveduje o svoji poklicni in življenjski poti, hkrati pa preizprašuje mehanizme, ki jim je podrejen gledališki svet, in vlogo posamičnega igralca znotraj tega kolesja, v katerem se ni vedno lahko znajti. Njena izpoved je neposredna, podana na način, ki briše meje med Polono igralko, ki v trenutku stika z odrom postane »nekdo drug«, in Polono upokojenko, ki brez rezerv in onkraj gledališko oblikovanih identitet razmišlja o svojih življenjskih odločitvah in poteh. Oder in življenje se zlijeta drug v drugega, upokojenka igra naprej.

Zasedba

Dramaturginja: Ana Duša
Scenografinja: Sara Slivnik
Kostumografinja: Jelena Proković
Skladatelj: Boštjan Gombač
Lektorica: Tatjana Stanič

Nastopata:

Krstna uprizoritev


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/ne-pozabite-na-roze