Foto: Borut Bučinel
Foto: Borut Bučinel
Wagnerjeva opera Tristan in Izolda je primer najekstremnejšega umetniškega materiala na temo čakanja, dolgotrajnega odlaganja konca, razrešitve.
V operi se ponavlja »fenomen«, drobna struktura, ki so jo poimenovali »Tristanov akord«. Z vsakokratno nedokončanostjo, nerazrešitvijo akorda, je avtor znotraj tako kratke strukture ustvaril neprekosljivo atmosfero hrepenenja, večnega iskanja, tavanja.
Predstava Tristanov akord se na svojevrsten način ukvarja z razbiranjem in uprizarjanjem glasbene strukture. Išče nove načine prevajanja konkretne strukture enega medija (glasbe) v drugega (ples), oziroma načine, kako lahko ples poseli že vnaprej določeno partituro.
Akord, iz katerega izhajamo v našem raziskovanju, smo poimenovali objem.
Soavtorji in plesalci: Kristýna Šajtošová, Žigan Krajnčan, Ivan Mijačević, Aleš Zorec, Kaja Lorenci
Oblikovanje frakov: Sanja Grcić
Oblikovanje luči: Aljaž Zaletel
Zvok: sz3
Foto: Borut Bučinel
S podporo: MOL, MZK RS
Posebna zahvala: Rok Vevar
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/tristanov-akord-ali-sladki-poslej