Sen kresne noči

Foto: Peter Uhan

Pravljična komedija Sen kresne noči spada v zgodnje obdobje ustvarjanja Williama Shakespeara, v fazo »eksperimentalnih« in »romantičnih« komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman. Samo na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama omogoča najrazličnejše interpretacije, zato vsaka nova postavitev vzbuja velika pričakovanja. Na tehtnici so sanje in resničnost, burna čustva in hladni razum, nežna ljubezen in prvinski nagoni … Shakespeare se je pri pisanju te komedije v podrobnostih naslonil na vire, kot so Chaucerjeve Canterburyjske zgodbe, Ovidove Metamorfoze in nekatere srednjeveške romance. V igri v igri, ki jo uprizorijo rokodelci, si Shakespeare privošči nerodnosti, ki so nastajale pri okornih uprizoritvah različnih gledaliških skupin. Nekateri kritiki menijo, da se je v tej komediji zavestno ponorčeval tudi iz romantične, toda tragične ljubezni, kakršno opisuje v tragediji Romeo in Julija, po vsej verjetnosti napisani v istem obdobju. Ljubezen je nestanovitna – hitro zamegli razum, a prav tako hitro izpuhti, zato je priseganje večne zvestobe lahko močno dvomljiva reč.

Igra se dogaja v atenskem gozdu v času prvomajskih praznovanj ter tik pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V na­sprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki uravnavajo dogajanje, kakor se jim zahoče. Sami živijo zelo razbrzdano, njihovi prepiri in medsebojna obračunavanja so siloviti in brezkompromisni. V tem divjem okolju in ob pomoči čarovnij se dogaja vse mogoče.

Ljubimcem iz Sna kresne noči se v spanju zgodi nekaj, na kar si pri belem dnevu ne bi upali niti pomisliti. Njihova erotika udari z vso silo na plan, junaki so nenadoma obsedeni od poželenja in strasti. Vendar ostajamo pri komediji – pomlad je tista, ki razvnema človekova čustva in jih žene v razposajenost. Sanje so bile resda moreče, a zmagata optimizem in vera v življenje. Človek je zmožen preseči togi racionalizem, ki ga v začetku zagovarjata Helenin oče Egej in knez Tezej, pa tudi svoje strasti in nagone, ki jih nad ljubimce in Titanijo spustita Oberon in Škrat. Sen kresne noči dokazuje, kako pomemben sestavni del človekove osebnosti je svet domišljije.

Zasedba

Avtorski projekt po igri Sen kresne noči Williama Shakespeara
Dramaturg: Matic Starina
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografka: Belinda Radulović
Avtor glasbe: Branko Rožman
Svetovalec za gib in asistent režiserja: Gregor Luštek
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Asistent režiserja (študijsko): Daniel Day Škufca
Asistentka dramaturga (študijsko): Nina Kuclar Stiković
V uprizoritvi so uporabljeni krajši citati iz Shakespearovega Sna kresne noči v prevodu Milana Jesiha

Nastopajo:
Tezej, atenski knez - Primož Pirnat
Hipolita, amazonska kraljica, ki jo je Tezej ugrabil - Jette Ostan Vejrup
Lisander, mladenič, ki dvori Hermiji - Robert Korošec k. g.
Demetrij, mladenič, ki dvori Hermiji - Matej Puc
Hermija, zaljubljena v Lisandra - Jana Zupančič
Helena, zaljubljena v Demetrija - Ajda Smrekar

Krstna uprizoritev

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/sen-kresne-noci-smrtni-svet-je-cisto-nor