Foto: Arhiv babaLAN
Samodejna predstava brez besed.
Foto: Arhiv babaLAN
Luftballett je samodejna umetnost 21. stoletja. Milo in koža, ki močno, s krhkostjo sedeminpetdesetih svetlobnih teles, presegata nemoč avantgarde. Je vulgarni avtomat in najnežnejša, vizionarska umetniška prevara. Čista laž! Trenutek tišine, ki – prav zaradi površnosti in enostavnosti trenutka – fascinira s privilegiranim pogledom v tesnobno območje svetlobe. To je tehnologija osvoboditve!
Vlado G. Repnik je akademski slikar, gledališki in radijski režiser ter magister umetnosti. Ustvarja na področju performansa, novih medijev, uprizoritvenih in vizualnih umetnosti. Kot polimedijski umetnik deluje z vdorom realnega, manifestacijami, vizualnimi predavanji in drugimi paradoksalnimi povezavami. Občasno predava na različnih umetnostnih ustanovah. Njegovo delo je redno predstavljeno na različnih mednarodnih festivalih in objavljeno tudi v tujih publikacijah.
***
Primož Jesenko: Samodejna predstava Luftballett (promet luči brez zgodbe in zgodovine) odpihne prah z eksperimentalnega elana na našem gledališkem prizorišču, ki obsedeno kapitalizira »novo in originalno« a proizvaja predstave, ki zlagoma postajajo brezstrastno enake; preseže ga z osamosvojenim plesom krmiljenih luči.
Jela Krečič: Prav zato, ker Luftballett dobro deluje, kolikor da osrednje mesto lučem – temu novemu subjektu umetnosti –, se zdijo prizori, ki vpeljujejo človeške elemente: predvsem lubenico in vlečenje stolov čez dvorano, odveč.
Polona Balantič: Ko Repnik žive igralce na oder pošlje popolnoma nestilizirane oziroma kot najbolj običajne smrtnike (igralci brez neke posebne vloge in brez vsakršnih kostumov), jih pravzaprav izloči iz časa, kateremu pripadajo mehanizirani, samodejni stroji.
Pia Brezavšček: Gledalec je ob glavo, njegova privilegirana pozicija je raztreščena kot lubenica.
Primož Jesenko: Avtor zažene neživo tvar, sprosti igrivi potencial avtomatona in počaka, da ta oživi, celo zapoje in pokaže, da so utopične ideje povsem uresničljive.
Pia Brezavšček: Potujitev tehnike od njene primarne minorne vloge do stanja subjekta je zastrašujoča – odtegne nam lastno privilegirano pozicijo subjekta in nas pusti brez tal pod nogami. Po tleh pa taca velik pes, ovohava površine in se mirno sprehaja.
Primož Jesenko: Tehnološke grdosije ne imitirajo ničesar, kot obračajoča se telesa se dogajajo po sebi (kot se spodobi za »samodejno predstavo«), plešejo svetlobo in s svojim stišanim rentačenjem ustvarjajo zvoke, ki prav tako ne pomenijo nič več od tega, kar so.
Pia Brezavšček: Pes kot poslednja relikvija gledališča iz mesa in kosti.
Primož Jesenko: Tudi ta avtorski projekt ne forsira ambicije ali prelomnosti, je nastavek, gesta, ki nakaže smer delovanja in se zdi blizu Schlemmerju, ki napoveduje prihod popolnega inženirja, ki bo dirigiral odrsko pašo za oči od daleč. V duhu časa.
Valerija Zabret: Mene še vedno zanima zakaj piše nad lubenico “A CAMEL” (kamela) :) Sprašujem se zakaj ravno kamela, zakaj ne krava recimo?
Jedrt Jež Furlan: Also sprach Repnik.
Scenarij: Vlado G. Repnik
Avtomatizacija: David Cvelbar
Intimni mobilni komunikator: Igor Štromajer
Sodelovanje: Martina Ruhsam
Supervizor: Simon Kardum
Izjave: Laurie Andreson : Björk : John Cage : Jean-Luc Godard : Mooji
Video: Matjaž Mrak
Kamera: Marko Cafnik
Projekt sta sofinancirala Ministrstvo za kulturo RS in MOL Ljubljana
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/luftballett-ii