foto Arhiv MGP
foto Arhiv MGP
Rdeča kapica je vsekakor ena najbolj priljubljenih evropskih pravljic vseh časov. Je mit, legenda, predmet preučevanja številnih literarnih znanstvenikov, psihoanalitikov, pravljičarjev in drugih pomembnih modrecev. Nekoč je živela ljubka deklica, ki so jo imeli vsi radi. Še posebej radi sta jo imeli njena mati in babica, ki ji je podarila rdečo kapico. Deklica je bila nad kapico tako navdušena, da jo je nosila vedno in povsod, zato so jo vsi, ki so jo poznali, klicali le še Rdeča kapica. To je zgodba o odraščanju in prevzemanju odgovornosti. Ker Rdeča kapica ni poslušala izkušenejših od sebe (mati ji je izrecno naročila, naj ne zapušča poti), jo je požrl volk. Na srečo je mimo prišel lovec in Rdeča kapica je dobila drugo priložnost. Naslednji volk je ni mogel več prelisičiti. Kot je v pravljicah običajno, zmaga pravica in tudi kazen je pravična, čeprav se zdi po današnjih merilih morda kruta – požrešni volk pogine zaradi prenapolnjenega trebuha.
Originalne Grimmove pravljice sledijo zakonom narave in svojih motivov ne olepšujejo in ne »sladkajo«. Pravljica o Rdeči kapici zato že stoletja upravičeno budi radovednost in izvablja vznemirjenje otrok. Rdeča kapica je ena najbolj nenavadnih in večplastnih pravljic, hkrati pa je to v bistvu enostavna in preprosta zgodba.
Dramaturgija: Saša Jovanović
Animacija lutk: Tina Oman
Likovna podoba, izdelava lutk: Urša Nina Cigler
Glasba: Mateja Starič
Nastopa:
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/rdeca-kapica-4