Ob nastanku predstave nas je vseskozi prevevala misel, da so nekatere najlepše in najbolj uspele stvaritve v osnovi pravzaprav sila preproste! Takšna je tudi zgodba o Muci Copatarici, ki je v petdesetih letih postala pravi slovenski mit literature za otroke. Kadar recimo vprašate knjižničarje, Vam strpno razložijo, da je to že vrsto let ena vodilnih knjig za otroke po številu letnih izposoj v knjižnicah! Ko vprašate organizatorje lutkovnih predstav, se Muci Copatarici ob bok po priljubljenosti med gledalci lahko postavi kvečjemu še Rdeča Kapica! Kaj je torej tako enkratnega v tej zgodbi, da nas otroke že skozi vrsto let tako neustavljivo privlači? To smo se vprašali tudi sami in se lotili lutkovne predstave, ki nam je po vsem razmisleku postala pravzaprav izredno velik in predvsem odgovoren izziv.
Vprašanje, ki me je kot režiserja, ki v zgodbi vedno želi najti nekaj globoko vznemirljivega še posebej zanimalo je bilo: zakaj otroci za seboj niso pospravili svojih copat? ... in tako je počasi že nastajala pod-zgodba, ki nam razloži tudi to, v osnovni zgodbi nekako med vrsticami skrito sporočilo: copati namreč zvečer niso pospravljeni na svojih mestih zaradi tega, ker so otroci z njimi obmetavali Bobka: drugačnega, najšibkejšega in najbolj ubogega fantiča med njimi...
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/muca-copatarica-2