Te igre bo konec

Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Te igre bo konec je groteskna igra o sodobnem času in njegovih dilemah, zapisana v prepoznavnem Zupančičevem slogu, ki bralce potegne v dogajanje s prvo repliko enega od junakov sodobnikov: »To ni res!« In res se, ko prebiramo natančno strukturirano igro, ves čas pojavlja v naših glavah junakova replika v več parafrazah od »Pa saj to ne more biti res« do »Ja, res je prav tako, kot se zdi, da ne bi smelo biti res«. Tudi tokrat so Zupančičevi junaki tisti, ki bi jih lahko po nekaterih lastnostih brez težav razpoznali med nami, po drugi strani pa so že nekje onkraj. V nekem že skorajda postkatastrofičnem času, ki se vztrajno napoveduje med igro in spodbuja navezave na groteskno irealne, hkrati pa še kako realne dogodke pandemijskih zadnjih let in novega tisočletja, ki je vse od svojih začetkov iz tira.

Dogajanje je postavljeno v nekoliko strniševsko krčmo, ki ni na Barju, ampak je tudi precej metafizična, s točajko, zloveščo tišino zunaj in nekaj gosti, naprej stalnih, potem občasnih, a usodnih, na koncu tudi s Psihiatrom in Smrtjo. Čeprav imajo vsi konkretna in res nekoliko nenavadna, groteskno-smešna in hkrati malo grozljiva imena, Marija Menza, Krištof Dolenc, Anos Drei, Strultz Čibutkin, ki nas napeljujejo na različne dramske, literarne in filmske reference, so ti liki tudi precej absurdni ali kar absurdistični v smislu dobrega starega Daniila Harmsa. In dogajanje, ki je sprva čisto običajno in skorajda dolgočasno, se hitro dramatizira in postane negotovo, tako kot prihodnost vseh junakov, ki jim grozi kataklizma, konec sveta v Rajskem vrtu precej nerajske krčme v (kot se zdi) precej nerajskem mestu. Ko se vse niti dodobra premešajo, skupaj z enim od junakov ugotovimo, da nam ni pomoči, v jutranji zarji se kot na starih hrastoveljskih freskah začne mrtvaški ples, ki oznani konec igre, hkrati pa začetek razmišljanja bralcev in gledalcev, ki morajo sami izumiti konec. Zupančič se tudi tokrat izkaže kot mojster detajla in gradnje prizorov, vpelje lastno različico potujevanja (Šklovski) ali potujitvenega efekta (Brecht) ter opozarja, da to, kar beremo ali gledamo, ni več zgolj in samo realistični dialog s strukturo absolutne drame, temveč neprekinjen proces dekonstrukcije pomenov in pomenjanja.

Utemeljitev nominacije besedila za nagrado Slavka Gruma 2023,
strokovna žirija Vesna Jevnikar (predsednica), Tomaž Toporišič in Jakob Ribič

Zasedba

Dramaturginja: Darja Dominkuš
Lektor: Arko
Scenografinja: Janja Korun
Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov
Oblikovalec zvoka in avtor glasbene opreme: Vanja Novak
Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak
Oblikovalka giba: Sinja Ožbolt
Oblikovalec videa: Luka Kavčič
Oblikovalka maske: Andrea Schmidt

Nastopajo:

Barbara Cerar – Marija Menza
Branko Šturbej – Krištof
Janez Škof – Jakob
Saša Mihelčič – Doroteja Teja
Valter Dragan – Anos Drei
Boris Mihalj – Čibutkin
Saša Tabaković – Psihiater
Marijana Brecelj – Smrt 

Krstna uprizoritev besedila, nominiranega za nagrado Slavka Gruma 2023

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/te-igre-bo-konec