Ne me silit, da povem, kaj mislim

Foto: Marcandrea

Spektakel o vseprisotnem diktatu podobe in o svobodi, skriti v temi. O umetnosti in umetelnosti. O dejstvu in videzu dejstva. O fotofilni kulturi in temni naravi.

Iluzorne resnice in resnične fikcije. Napisala Anita Wach.

Ne me silit, da povem, kaj mislim je predstava o spektaklu. O vseprisotnem diktatu podobe in o svobodi, skriti v temi. O objektivnosti fizičnih pojavov in naravi zaznavanja. O materialnosti misli in zakonih kinetike. O hitrosti svetlobe in vzdržljivosti mišic. O umetnosti in umetelnosti. O dejstvu in videzu dejstva. O fotofilni kulturi in temni naravi. O fizičnosti podob in abstrakciji telesa.

Spektakel je droga, ki gledalce hrani s svetlobo in podobami, ki so odsevi resničnosti … ki so odsevi podob naših predstav o resničnosti … ki so projekcije naših želja … ki so projekcije želja drugih … ki so odsevi perverzij iluzije. To je neustavljivi ples simulakrov – telesa, besede, stvari, podobe zablodelih bitij, razpadajočih spomenikov, parafraze sloganov in refraze umetniških del, zbirka iluzornih resnic in resničnih fikcij.

Ne me silit, da povem, kaj mislim. Ne govorite mi, da lahko svobodno izrazim svoje mnenje. Ne posiljujte me s tem, da je to moja pravica kot človeka in državljanke svobodnega sveta. Svoboda izražanja se je izgubila v spektaklu spopada za pravice vseh in o vsem, povsod in naenkrat. Mimogrede, nobenega jezika ne obvladam ravno najbolje, moja angleščina je slaba, moja slovenščina je obupna, moj materni jezik se mi počasi razkraja, zlahka me kdo narobe razume.

Spektakel teče hitreje od moje sposobnosti za obdelavo informacij. Preplavlja me z enormno količino dejstev, podatkov, mnenj, izjav, definicij, predstavitev, analiz, grafov, statistik, interpretacij, komentarjev … Dejstva postajajo interpretacije. Izjeme postajajo stereotipi. Posamezniki postajajo generični. In kje sem jaz v vsem tem? Poskušam manevrirati po labirintih razumevanja, tečem, kolikor morem, spotikam se le v dovoljenih in primernih okoliščinah … In od časa do časa se skrijem v kakšen temen kot, kjer me svetloba spektakla ne more doseči. To je bistvo moje svobode.

Predstava temelji na performativnih dogodkih, ki sta jih Anita Wach in Bojan Jablanovec s sodelavci ustvarila v okviru projekta 30 stavkov v obdobju marec 2022 – marec 2023.

Zasedba

Koncept: Bojan Jablanovec
Koreografija: Kristina Aleksova, Anita Wach
Video projekcija, avdioreaktivno programiranje slike in montaža: Stella Ivšek
Glasba: Eduardo Raon. Soavtorja: Boštjan Gombač, Luís André Ferreira. Vključuje odlomke iz Vivaldijevih Štirih letnih časov.
Kostumografija: Olja Grubić
Scenografija: Matej Stupica
Tehnični direktor: Martin Lovšin
Odnosi z javnostjo: Sara Horžen
Producentka: Špela Trošt

Nastopajo: Anita Wach, Branko Potočan, Ena Kurtalić, Gregor Luštek, Kristina Aleksova, Loup Abramovici
Poseben gost: Žiga Srebot Jelovšek

Video:

Scenarij in režija: Bojan Jablanovec
Besedilo: Bojan Jablanovec, Anita Wach
Montaža, avdioreaktivno programiranje slike, video projekcija: Stella Ivšek

Video obsega posnetke performativnih dogodkov iz cikla 30 stavkov.

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/ne-me-silit-da-povem-kaj-mislim