Klara Drnovšek Solina, 30. 1. 2017

Zmedena Groznovilca

MALA ŠOLA KRITIKE (Jana Bauer: Groznovilca. Režija Matjaž Farič. Lutkovno gledališče Ljubljana. Premiera 22. 10. 2015)
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

Po knjižni uspešnici Jane Bauer Groznovilca v Hudi hosti so v Lutkovnem gledališču Ljubljana ustvarili gledališko-lutkovno predstavo (dramatizacija Matjaž Farič, Staša Bračič) Groznovilca, v režiji koreografa in plesalca Matjaža Fariča. In če so si knjižne pripovedke o Groznovilci zaslužile zlato hruško kot znak kakovostnega otroškega čtiva, si je gledališka uprizoritev najbrž ne bi. V uprizoritvi so se pojavljale neutemeljene odločitve in slabo prepletanje elementov, ki so tvorili predstavo. Na spletni strani LGL-ja zasledimo, da naj bi bila vizualna in zvočna podoba bistvena uprizoritvena elementa predstave, pri čemer ni zanemarljiv rezime njunih avtorjev – Barbare Stupica in Milka Lazarja.

Na žalost pa poudarjene vloge v predstavi ni zaznati, predvsem se to zgodi glasbi, saj njene uporabe gledalci ne zaznamo ali pa jo zaznamo v dokaj nepovezanem kontekstu in kot glasbo samo, ne kot zvočni element, ozadje ali komentar. Glasba nastopa kot plesna glasba ali kot nekakšna uvodna špica, ki pa se ne poveže najbolje s samo predstavo, saj nosi drugačen značaj s svojimi elektronskimi elementi, kot ga kasneje, predvsem s svojim tempom (pa tudi likovno podobo) ustvarja predstava. Uporabljena pa je tudi precej nesmiselno, na neki točki se zavrtita zapored dva komada, živali plešejo, tako da gledalci pričakujemo, da bo predstave konec z neko glasbeno povezovalno točko, vendar gledalci zmedeno ugotovimo, da se predstava nadaljuje (pri tem ima najbrž ne nepomembno vlogo tudi fragmentiranost predstave iz posameznih zapletov, brez resničnega vrha).

Omejena likovna podoba govori o neki nežnosti s svojimi mehkimi robovi in linijami pa tudi z materiali in barvami, ki so uporabljeni v kostumih narejenih predvsem iz blaga (ne pa recimo iz umetnih mas ali kovinskih elementov, ki bi morebiti prinesli ostrejše robove, živahnejše barve pa tudi navezavo na glasbeno podobo). Delovala je na dveh nivojih; na samih kostumih in (marionetni) lutki vetra ter sceni (ki je bila sicer minimalna, saj je njeno vlogo prevzemala animacija) in na animiranem ozadju, ki je sporočalo predvsem o dogajalnem prostoru, vendar ni bilo dobro izrabljeno ter upoštevano, kljub dokaj veliki vlogi, ki jo je nosilo. Dodatna zmeda, ki se je ustvarila in se nanaša na animirano ozadje, je bila neutemeljena, nesmiselna in predvsem nepotrebna odločitev ustvarjalcev, da odprejo odrski prostor še na prostor publike (del prizorov je potekal tudi za občinstvom oz. pred zadnjo vrsto, kjer je nekaj več prostora za gibanje). Tako se je, recimo, zgodilo, da je na zadnji steni odra z animacijo izrisan vhod v veveričino duplino, medtem ko živali prihajajo na oder s strani. Mar to pomeni da ima duplina 3 vhode? Nadalje, ali to pomeni, da smo tudi gledalci v duplini hkrati z živalmi (saj nismo le opazovalci pred četrto steno odra, ampak smo, s tem ko ustvarjalci razprejo prostor še na prostor publike, udeleženi v dogajalnem prostoru, vanj smo zaprti kot v nekakšen krog). Ampak zakaj se potem za nami odvija prizor, ki pripada svetu izven dupline? Živali iz tega prizora na oder, ki ima na zadnji steni še vedno izrisano duplino, vstopijo iz dvorane – torej ima duplina več kot 3 vhode …

Nejasnosti pa se začnejo že v začetnem prizoru in se nanašajo predvsem na kostume, ki ne dajejo jasne informacije o njihovih nosilcih (v tem primeru, se za to, da medveda prepoznamo kot medveda in ne skale ali veverico kot veverico in ne vilinsko gozdno bitje, lahko zahvalimo le tekstu, ki sovo imenuje sova in jo tako klasificira kot ptico ne pa kot prijazno čarovnico z ukrivljenim nosom). Nekoliko bolje so izoblikovani karakterji živali, pri katerih pa se spet pojavi nejasnost, ki jo uvaja, hm, kolektivna naglušnost živali Hude hoste, za katero se sprva (predolgo) zdi, da je lastnost le ene živali. Tako si gledalci že oblikujemo mnenje o določeni živali, o njenih značajskih lastnostih in posebnostih, ki jo ločijo kot posameznika od ostalih, ko se lastnost, ki jo prepoznavamo kot njeno, brez pravega razloga pojavi še pri drugi in tretji živali.

Poleg tega igralci za izražanje karakterja lika uporabljajo pretirano gestikulacijo in pačenje, kar deluje preveč »zaigrano«, nepristno. Najboljši primer tega je Divjalo, tudi sicer slabo karkterno izdelan lik (prehitre in neutemeljene menjave čustev – iz totalnega joka v največje zadovoljstvo). Poleg tega pa je z njim povezana še ne ravno najboljša raba rekvizita-harmonike, ki jo uporablja samo za ustvarjanje hrupa, potem pa na njem obvisi brez pomena. Če je že harmonika del njega, bi se pričakovalo, da nanjo potem, ko je potolaženo, vsaj zaigra nekaj lepega kot posredni izraz čustva (kot se je videlo prej ob njegovem pustošenju po Hudi hosti). Še ena nerodna uporaba predmeta je bila polhova deska …

Za konec pa je nejasno tudi sporočilo predstave, ki nekako sporoča, da je v redu, če nekomu zavzameš duplino, se počešeš z njim brez dovoljenja, če v zameno narediš dobro delo in odrešiš oškodovance pred nečim hudim; vmes se ne obremenjuješ z njihovimi problemi, jih imaš za prijatelje, zaradi protiusluge pa se ti ni potrebno opravičiti. Na koncu te bodo še pogrešali.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Klara Drnovšek Solina, 24. 11. 2016
Kraljevska rezidenca na metli
Klara Drnovšek Solina, 20. 12. 2016
Pomembne teme, ki izzvenijo
Klara Drnovšek Solina, 31. 1. 2017
Vsak dan bliže apokalipsi