Katarina Slukan, 13. 9. 2018

Vse velike dileme cajtgajsta

Produkcija Bunker, Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN, premiera 30. avgust 2018.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Za Beton Ltd. lahko zanesljivo rečemo, da je ena najbolj produktivnih in popularnih skupin sodobnega gledališča pri nas. Njegove premiere vsi, ki vsaj bežno spremljajo neodvisno gledališko sceno, željno pričakujejo. V ustvarjalskem konglomeratu tri igralce odlično dopolnjujejo ostali sodelavci, s katerimi so skupaj razvili prepoznavno estetiko. Gledalcu vsaka predstava ponudi zadostno mero performerskega – igralskega, glasbenega in scenografskega užitka.

Seksapil nastopajoče trojke je v kombinaciji izjemne igralske agilnosti, mladosti, intelektualne razgibanosti in delavnosti, ki se odraža v prisotnosti na gledališki sceni. Zaradi pestrosti uprizoritvenih postopkov, ki jih izbirajo in ki so jim, verjetno, ker si jih krojijo sami, na kožo pisani še toliko bolj, ter prisotnosti elementov pop kulture, showa, zabavljaštva so njihove predstave tudi lahko gledljive in zabavne. V temah, ki zvesto sledijo vsem velikim dilemam cajtgajsta, pa se najde večina obiskovalcev neklasičnega teatra. Vsebinske linije se vijejo med pričakovanji in razočaranji, občutki generacijske tesnobnosti, kolektivne krivde in strahom pred praznino, pred prihodnostjo. »Betoni« so v uprizarjanju ogledala časa toliko bolj zanimivi, ker se zraven poigravajo še s svojimi medsebojnimi relacijami, to predstave dodatno udomači, napolni s humorjem in intimnostjo. Zdi se, da je Beton Ltd. prostor njihovih ne le umetniških, ampak tudi osebnih raziskovanj. V njihovih avtorskih predstavah je mera osebnega toliko prisotna, da občasno ustvari iluzijo, da prodiraš v njihove zasebne poskuse preseči samega sebe kot igralca ali da si celo priča nekemu bolj intimnemu poskusu prodiranja v lastno psiho.

Njihova prejšnja predstava Ich kann nicht anders je svojevrsten presežek. Uspelo jim je ustvariti tako skrajno celovito, kondenzirano celoto, da te lahko povsem zapelje, in čeprav je naporno, skoraj nemogoče, popolnoma slediti reki vsega izrečenega, ravno ta ne izpusti iz primeža gledalčeve pozornosti. Atmosfera je zadušljiva, igralci pa jasni, ostri kot britev. Vtis, ki ga predstava pusti, je močan. Morda ravno zaradi intenzivnosti daje občutek zrelega, zaokroženega umetniškega dela. Še toliko bolj v tem kot v njihovih prejšnjih delih dobim občutek, da jih vidim kot igralce in kot osebnosti, kako jim je uspelo skozi umetniško formo dotakniti se svojega osebnega. Kako se to zliva skozi lik, ki ga uprizarjajo.

Po takšnem močnem vtisu me je seveda zelo zanimalo, v katero smer notranjih labirintov so dekle in fanta zavili v Grosse Erwartungen. Bodo nadaljevali ostro intelektualni način ali ubrali drugo pot?

Grosse Erwartungen|Velika pričakovanja. Ekipa ustvarjalcev z izjemo dodatnega glasbenika je do pike identična. Na voljo je knjiga – verjetno fotografska inscenacija imaginarnega sveta predstave, s platnicami iz surovega kartona z mastnim enobarvnim tiskanim naslovom. Vse navaja k pričakovanju nadaljevanja Ich kann nicht anders. Gre morda za inspiracijo Dickensovega romana Great Expectations, pretopljeno v reagentu fiktivnega sveta Ich kann nicht anders? Gre torej za nadaljevanje ustvarjalnega ciklusa?

Ne, Grosse Erwartungen to niso. V vseh svojih vidikih kažejo manj kontinuitete v odnosu s prejšnjo predstavo, kot so na to namigovali. Nič hudega. To ne zmanjšuje njene kredibilnosti. Pravzaprav mi je kot gledalki v olajšanje opustitev tesnobne atmosfere in visoko intelektualnega verbalnega cunamija. Ponovno nas zabavajo z lahkotnejšimi, vedrejšimi akti. Te, v zdaj že znani Beton Ltd. maniri presekajo resnobni, trpki in na trenutke grozljivi prizori. Ti so daljši, toliko daljši, da mi uspe tu pa tam zaiti v tok lastne zavesti. Vendar prizori niso predolgi, njihovo trajanje je ubrano z ritmom predstave. Problem je drugje: v intenzivnosti toka celotne predstave. Ne morem se znebiti občutka, da je ekipi zmanjkalo vsebinskega zagona. Latentne narativne sile, s katero bi posamezne prizore predstave, ki si zdaj (glede učinka) sledijo na premici zaporednih variacij na vsebinsko izhodišče, med seboj prepletla, zapletla in zgnetla v koherentno, kompleksno celoto, ukoreninjeno v kolektivni človeški meta-, beta- ali subrealnosti in s tem ustvarila občutek prepričljivosti in globine. Saj je vseeno, kateri segment resničnosti nagovori, samo da zbudi občutek verjetnega in relevantnega. Predstava, kot smo jo videli v svoji deviški uprizoritvi, preprosto namiguje na nekaj občih psiholoških resnic, na primer, da je za videzom vedno prevara in da je bolezen našega časa narcisoidno ukvarjanje s samim seboj in za njim puščava velikega niča.

Ta skoraj klišejska izhodišča nastopajočim vseeno uspe zaviti v izvirne, zabavne, našim čutom ljube uprizoritvene domislice, kot je ne-ne-ne in ni-ni-ni ples, ki se kot refren ponavlja skozi predstavo in s preprostimi, otroškimi gestami, ki kakor da prikrivajo veliko skrivnost, učinkovito gradi napetost. Ki pa se z razkritjem pomena – ker si bel, heteroseksualen, bogat, kozmopolitski, nadreprezentiran – splošči v blef.

Zasluga za suspenz in dramaturgijo gre v veliki meri glasbenemu aranžmaju. Ta, deloma filmska in deloma koncertna atmosfera, se po besedah Janeza, enega od avtorjev, napaja v lynchevskem glasbenem stilu. Nedolžno, neškodljivo melodijo v rednih intervalih preseka disharmoničen akord – svet grozne (in pri Lynchu perverzne) podzavesti grozi s sesutjem iluzije, dokončnim uničenjem vsega. Glasba v predstavi ni filmska le v smislu posnemanja nekaj prepoznavnih melodičnih kombinacij, ampak (večinoma) ravno toliko nedefinirana, da se zlije v celoto z dogajanjem na odru, in to tudi če odštejemo izvedbo v živo, ki omogoča popolno zvočno prilagajanje.

Najprepričljivejši moment predstave je nesporno prizor (brez zvočne podlage), v katerem Primož zasači Branka, kot je videti, pri opravljanju ene osnovnih telesnih potreb. Enigmatičen zaplet, ki predstavlja kompleksnost anatomije človeške psihe. Primožev problem namreč ni v tem, kaj Branko počne, ampak v tem, da Branko ne odgovori, ne izreče. Kaj je to, kar bi Branko sploh lahko ali moral reči? Gre za strah, da ni kaj povedati, ali strah, da bo res povedal, ker je tisto, kar bo povedal, nevzdržno? Primoževa frustracija se stopnjuje v fizični napad. Se potem opravičuje zaradi klofute ali zato, da ta strah, nelagodje, cenzurirano v senčno stran psihe (upodobljeno tudi v zombijih), spet potisne na svoje mesto. Sledi odlična dramaturška struktura: ponovitvi – variacija s Katarino, spet variacija s Primožem in Katarino. Ciklične reakcije sprožanja nelagodja, obračanja vlog in perspektiv (kdo obsoja, kdo je kriv in koga je sram), postopno razširjanje z dveh na tri, s treh na vse, na nas, občinstvo! Prizor, ki ostro prodre vame, ko se zagledam na odru v podobi karajočega in potem samoobsojajočega  starša, ki mu ni uspelo (nič, razen izgubiti se v navalu besa svoje pratravme). Reakcija in nelagodje, ki mi je tako znano, da se (na tem mestu) ne morem niti nočem do konca poglobiti vanj. Prizor, zrel za kraljevsko civilizacijsko psihoanalizo!

Prizor se dramaturško lepo spoji v linijo z ostalimi, bistveno bolj karikiranimi, a vsebinsko manj zgovornimi slikami, kot so na primer zombiji. V trenutkih zombijev se lahko zabavamo s Primožem, ki deluje, kot da je komaj čakal, da se pojavi priložnost, ko lahko izbulji eno oko in se z zlomljeno hojo sprehodi po stolih v dvorani, pri tem pa vihti vse možno kmečko orodje. Zombiji, razen tega da so smešni, delujejo le toliko prepričljivo kot tisti v Dylanu Dogu. Morda ravno zato, ker so tistim preveč podobni, vključno z lepo izklesanimi telesi, kljub dejstvu, da razpadajo. Tako zombiji kot otroci so rahlo prenerodno vkomponirani v predstavo. Zombiji zaradi preprostosti, otroci/dojenčki/kloni pa zaradi bizarnosti. Toliko bolj, ker želijo z njihovim pojavom, kot enim zadnjih, predstavo zresniti in zaokrožiti, namesto tega pa se zapletejo v klišeje, ki jih Katarina bere iz dnevnika. S tem se še enkrat, tako kot pri »ker smo beli, heteroseksualni …«, izmaknejo iskrenosti.

Konec predstave reši enostavno genialen zasuk: ponovitev začetne koreografije velikega vzhičenja na drugo stran, na stran, kjer nas ni več. S tem obratom ponovno odprejo pomensko polje predstave in ustvarijo umetniški vtis celovitosti. Spet malo lynchevsko: ko postane prezapleteno, nesmiselno ali pregrozno, pritisneš reset in začneš na novo.

Grosse Erwartungen tako ostajajo nekje vmes med delno zadovoljenimi pričakovanji, okrepljenimi tudi z ostrino predhodne predstave. In čeravno predstava znotraj opusa Betona Ltd. ni presežek, je ta ponovno pokazal, da obvlada svoje delo. 

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Bunker, Velika pričakovanja, Beton Ltd

Povezani dogodki