Dijana Matković, 6. 10. 2018

Volja do moškosti

24. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk (4. 10. 2018 - 8. 10. 2018). Zapis o predstavi SINE Nataše Živković.

Foto: Nada Žgank

Mesto žensk, Stara elektrarna.
Svi na broju.
Showtime.

»Poglej,« rečem prijatelju, ko sedeva v drugo vrsto ob dolgem, podolgovatem odru, »tole je pa kot bi prišla na modno revijo.«

Kmalu ugotovim, zakaj – priča bomo preoblekam in oblekam, torej tistemu, kar menda (v primeru tematike, ki jo obravnava predstava Sine Nataše Živković pa zagotovo) naredi človeka.

Na začetku piste na stolu sedi oseba, čez glavo in dobršen del telesa prekrita s črno tkanino z bleščicami, ki se ob premikanju začne lesketati kot vodna gladina tolmuna ali kot nočno nebo, izpod bleščanja pa prihaja sevdalinka, sinee moooj, se razlega v prostor, ki je s tem podložen za tisto, kar bo sledilo.

Ko je obraz razkrit, ko ne predstavlja več katerekoli osebe ali vseh nas, začenja prevzemati konkretne usode posameznic – virdžin z ruralnih območij Črne gore in burneš iz Albanije in Kosova, žensk, ki so se zavezale nedolžnosti, s preobleko in življenjskim slogom prevzele moški spol, ob tem pa postale nosilke družinske časti in priimka.

»I am Stana Cerović,« je uvod v zgolj eno izmed usod, ki nam jih Nataša Živković predstavi, pri čemer ob njihovem upovedovanju črpa bolj iz preverljivih dejstev kot fikcije. Stano Cerović splet beleži kot 'poslednjo črnogorsko virdžino', ki je leta 2016 umrla pri petinosemdesetih letih, potem ko je od mladostnih let, po smrti bratov, ponosno živela kot moški oz. virdžina – ponosno, kajti če je ženska vredna pol moškega in po vrednosti enaka živalim, kot zvemo iz predstave, je virdžina, zaradi svoje žrtve, vredna toliko kot dva moška. Virdžina ali burneša ima dostop do svobode, rezervirane le za moške: nihče je ne bo potisnil v dogovorjeni zakon z mnogo starejšim moškim. Nihče ne bo omejeval njenega gibanja po javnih prostorih. In vsekakor ne bo opravljala tistih del, ki so namenjena ženskam.

»Girls!«, zaukaže virdžina/burneša in na odru se pojavijo tri ženske ali, natančneje, trije moški v drag preobleki, ki nosijo brisače in lavorje z vodo. Če ste seznanjeni s starim balkanskim way of life, veste, kam stvar pelje. Vsaka izmed njih si izbere moškega, pred njim poklekne in ga začne sezuvati. Mu umivati noge. Z zanimanjem spremljam reakcije moških, ki jih je doletelo sodelovanje v predstavi. Na prsih prekrižane roke, kisel nasmešek, vzdihi nelagodja. Bo kdo rekel 'ne', bo kdo zavrnil sodelovanje pri tem tradicionalnem obredu? Seveda ne bo. Kajti tako kot so vloge določene in jasne med spoloma, so jasne tudi v (sodobnem) gledališču: ko si enkrat noter, brezprizivno sodeluješ. Nismo le ljudje svojega časa, temveč tudi kontekstov, v katerih se znajdemo in proti katerim lahko redko kdaj (ali pač redko kdo) kaj storimo. Nelagodje (moškega) gledalca, zdaj soakterja, je navsezadnje natančno odmerjen in želen učinek prizora. Ni mu kam ubežati. Nelagodje, ki ni ustvarjeno za kazen, ampak v poskus razumevanja reda reči, ki je bil do včeraj ali pa je še danes – samoumeven:

»Obleka mojega očeta – moja obleka! Zemlja mojega očeta – moja zemlja! Ura mojega očeta – moja ura!« v hipnotičnem ritmu v klimaksu predstave našteva virdžina/burneša, in ko naslednjič zaukaže ženskam (omenjenim moškim v drag preobleki), naj se prikažejo na odru (brez tega poziva/dovoljenja na oder, torej v javnost, same nikoli ne pridejo), nosijo pladnje z rakijo, ki jo delijo občinstvu. S prijateljem mahinalno poseževa po kozarčku, a mene ustavijo, kot ženska ne smem piti. Nekaj minut kasneje je pladenj še enkrat naokoli, prijatelju kozarček ponudijo znova, znova ga vzame, na tej točki pa sama že 'vem bolje'. Prijatelj je nekoliko zmeden, kar skuša zakriti s smehom, šaljenjem, a mu ne gre najbolje. Ne ve, bi drugi kozarček dal meni, bi ga z mano delil, ni prepričan, kako naj ravna, da bi lahko kljub situaciji užival v ponujenem alkoholu. »Ne, ne,« mu šepnem, »ti kar pij.« Nelagodje, drugič.

Sledi plesni del predstave – verjetno naj bi ta predstavljal klimaks, a je do njega prišlo že prej – skoraj golo telo, ki ga Živković maskulino premika, ob tem pa se, kot da proti svoji volji, lomi nazaj v žensko, zakrito, potlačeno, odrinjeno, pozabljeno, žensko, ki sili na površje, a jo tu spet hitro nadvlada in potepta volja do moškosti. Četudi perfektno izpeljan in zasnovan, ples na tej točki ne more nadgraditi moči zgodb, ki smo jim bila priča prej. Interpretativnost, abstrakcija ne moreta nad resnične izpovedi.

Virdžin in burneš menda ni več veliko – po zadnjih ocenah naj bi jih na Balkanu živelo še okoli sto. Stana Cerović, poslednja črnogorska virdžina, je že dve leti pod zemljo. Toda kaj pomeni dejstvo, da tradicija 'žensk v preobleki' izginja, če ga postavimo ob kako drugo, denimo to, da je v Črni gori dandanes na 100 deklic rojenih 108 fantkov, in sicer zato, ker imajo bodoči starši z moderno medicinsko tehnologijo možnost vpogleda v spol otroka, pri čemer lahko nosečnost, v primeru napačnega spola, prekinejo?

In če se otrok, ne daj bože, vendarle rodi kot deklica, jo bodo kljub temu imeli radi, radi, kot bi bila sin, zato jo bodo tako tudi klicali – sine. Ali brate, kasneje v življenju, med kolegi, v znak nakazane zaupljivosti in trenutne enakopravnosti.

Balkan, porečete.

»Ni važno, kaj je, samu da je sin,« se z značilnim degutantnim občutkom za humor še danes šalijo na slovenskem podeželju.

»Valda, stari,« mi kdaj rečejo v mestu. Zdrs, če je res zdrs, ki ga govornik (ali govornica), nemara tik po predstavi na Mestu žensk, ne opazi.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Mesto žensk, Sine

Povezani dogodki