Maša Jazbec, 13. 3. 2018

V močvirski dnevni sobi

MALA ŠOLA KRITIKE (Kitty Crowther: Škrt škrt kra čof! Režija Ivana Djilas, Lutkovno gledališče Ljubljana, premiera 23. 9. 2017)
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana se v zadnjih letih še posebej posveča lutkovnim adaptacijam mednarodno uveljavljenih in priznanih avtorjev otroške in mladinske literature. Škrt škrt kra čof! spada med tovrstne uprizoritve, saj temelji na uspešni slikanici Scritch scratch dip clapote! belgijske avtorice in ilustratorke Kitty Crowther. Slednja je znana po tem, da v svoja dela za otroško bralstvo vpeljuje občutljive ali bolj ali manj tabuizirane teme, kot so sprejemanje sebe in ostalih, žalovanje, samota, strah pred okolico, strah pred temo … Za glavne junake si pogosto izbira živali, ki pa jih personificira do te mere, da sleherni bralec v njih najde vsaj eno svojo »človeško« lastnost.

Ustvarjalcem uprizoritve Škrt škrt kra čof! z režiserko Ivano Djilas na čelu (kot asistent režije se podpisuje eden izmed animatorjev lutk in igralec Brane Vižintin) je brisanje meja med »človeškim« in »živalskim« svetom omogočilo, da so se tematike premagovanja strahu lotili brez nepotrebnega moraliziranja ali vsiljene didaktičnosti. Gledalcem predstave, pri čemer je smiselno omeniti, da so odrasli in otroci enakovredno občinstvo, je namenjeno posebno sporočilo ali celo ločen potek »branja« uprizoritve. Otroci so povabljeni v srédo žabje družine, kjer spoznavajo tri družinske člane, med katerimi se lahko poistovetijo z najmlajšim žabcem Jerkom, ki mu nočni spanec kratijo nepojasnjeni zvoki, strašljive podobe in pošastne misli. Odrasli pa lahko v močno karakteriziranih likih žabjih staršev prepoznajo svojo starševsko vlogo in morda celo napotek, kako se premagovanja strahu pred tèmo, ki v uprizoritvi pesti mladega žabca, lotiti v vsakdanjem življenju in pogovoru s svojim otrokom.

Prizorišče je močvirje v svoji smaragdno zeleni barvi, v katero se odenejo tudi animatorji-igralci in tako zabrišejo svojo »človeško« prisotnost in pustijo več prostora žabjemu vzdušju. Kljub temu njihovi kostumi delujejo kot značajski podaljšek likov, likovna podoba lutk se preslikava v njihove kostume (avtorica likovne podobe, scenografka in kostumografka Barbara Stupica). Mama žaba, ki si svoje krake obarva v rdečo in svoj vrat olepša s koraldami, se zrcali tudi v animatorki-igralki Klari Kastelec, prav tako Aja Kobe v pajacu usvoji vlogo žabca Jerka. Še najmanj se lik žabjega očeta (v uprizoritvi mu ni podeljeno posebno lastno ime, temveč vzdevek Lubi) prepozna v kostumu Braneta Vižintina. A ustvarjalec svoj bolj ali manj nevtralni močvirski kostum pozitivno izniči na drugi ravni. Žabji oče je namreč tisti, ki se tekom uprizoritve najpogosteje poslužuje jezika.

V pretežno situacijski in telesni govorici uprizoritve, kjer je poleg zvokov raznovrstnih materialov, čofotanja, škropljenja vode in šelestenja slišati zgolj momljanje, mestoma stilizirane pomanjševalnice (»pančo pančo«, »ka-ka«) in nerazločljivo žabje oglašanje, je ravno očka žabec tisti, ki vpeljuje pod-tekst. Aluzij na pravljico o princesi, Sneguljčici, čarovnici z jabolkom (»A buš jabčk?«), slovenskih pravljicah (ne gre mimo pikre aluzije na dolgočasnost slovenskih pravljicah, ki vsakogar v hipu uspavajo) ne manjka. V značaju dobrodušnega, skrbnega, a godrnjajočega očeta je očka žabec tisti, ki sklepa pripovedna loka za otroke in odrasle. Medtem ko otroci spoznajo, da je tudi vsevednega in neustrašnega očka lahko strah, so odrasli tisti, ki lahko prepoznajo sklepno misel uprizoritve, ki napeljuje k temu, da je včasih strah lahko upravičen in ga je treba prepoznati ter se z njim soočiti.

Glavna tema uprizoritve je v Škrt škrt kra čof! podkrepljena z glasbenimi vložki Blaža Celarca in lučnim oblikovanjem Kristjana Vidnerja. Glasbenik, ki je skrit v podrastju scenskega močvirja, ustvarja zvoke in zvokovno podlago samemu dogajanju, pri čemer je treba izpostaviti dobro sporazumevanje z animatorji lutk. Onomatopoijam odrskega močvirja vnaša živost, izkaže pa se tudi pri bolj glasbenih žabjih točkah, pa naj gre za sproščeno melodijo očeta žabca ali aludiranje na filmsko uspešnico Titanik med umivanjem mladega Jerka. Hkrati z živo prisotnostjo glasbe predstavlja pomemben del svetloba ali natančneje, manko svetlobe. Močvirsko vzdušje, v katerem nosi glavno vlogo nevidni strah, je zavito v vodno zrcaljenje, svetlobno poigravanje vodne gladine in zrcaljenje na stenah odra in dvorane, v igrah pošastnih senc in ne nazadnje, v iskrivih očeh žabje družine.

Škrt škrt kra čof! je uprizoritev, ki nagovarja čute. Občinstvo, tako otroci kot odrasli, so povabljeni v močvirsko dnevno sobo, kjer bodo obujeni predvsem vidni in slušni živci, med katerimi bo gostja tudi domišljija. Uprizoritev kljub razmeroma strašljivi tematiki ostaja prisrčna, topla in domača. Sklepna točka uprizoritve, kjer je naslovna uganka razkrita v znani logopedski mantri, je skladba v sproščenem »havajskem« ritmu ukulele. Ta omogoči, da občinstvo na strah skorajda pozabi. Dobra stran uprizoritve bi bila ta, da strah na koncu le ne postane ena izmed nevidnih dekoracij na odru, saj je o njem treba spregovoriti in se o njem pogovarjati. A to je najbrž že naloga nekoga drugega in ne neposredno ustvarjalcev uprizoritve.

 

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajoi lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki