Maša Radi, 5. 12. 2017

Ujeti se v lastno past

MALA ŠOLA KRITIKE (Marko Bulc: Prva altruistična predstava. Produkcija Bunker, premiera 22. 11. 2017)

Foto: Mare Bulc

Desetletje po svoji Zadnji egoistični predstavi se Marko Bulc vrača z delom, ki se po naslovu zdi diametralno nasprotno: Prva altruistična predstava. Razvila se je kot avtorjev odziv na mnogo artivističnih projektov, pri katerih se mu je zdelo, da umetniki izkoriščajo nesrečo drugih za samopromocijo in so pri tem le vpeti v sistem, zares pa s svojim ustvarjanjem ne pomagajo nikomur. Tako naslov kot opis napovedujeta, da naj bi šlo za raziskovanje altruizma – ravnanja, pri katerem človek upošteva koristi drugih.

Že od koncepta in režije naprej prevzame Bulc skorajda popolno avtorstvo in avtoriteto, ki se prenese tudi v sam format uprizoritve. On, ustvarjalec prve altruistične predstave, nas vodi preko osmih prizorov, v katerih prevzemamo različne vloge. Smo publika prvega altruističnega performansa, kjer Bulc sebe parodično postavi v podobo Jezusa, nato se spremenimo v udeležence prve altruistične delavnice, na kateri na bele liste zapišemo svoj predlog za pomoč pomoči potrebnim. Kot turisti na prvi altruistični turi si nato ogledamo naključno razporeditev z različnimi vlogami označenih stolov (konstante preko predstave) in prej omenjenih belih listov, kjer nastanejo različne zabavne situacije npr. posiljevalec – druženje ipd.

Preko teh prizorov se ustvarjalec sam postavi v pozicijo tistega, ki je na višjem ali močnejšem položaju, mi pa ostajamo tisti, ki mu sledimo ali ga gledamo, poslušamo. V prizorih, ki zahtevajo naše aktivno (in tudi obvezno – na začetku se namreč poudari, da lahko tisti, ki ne želijo sodelovati, odidejo) sodelovanje, se z nami velikokrat poigrava, a vedno pazi, da se nikoli ne počutimo osebno izpostavljeni. Ta relativen občutek varnosti skupaj s skupinskim soustvarjanjem in komičnimi trenutki ohranja predstavo dinamično, hkrati pa preprečuje, da bi se spraševali o lastni izrabljenosti v artivističnem projektu, ki opozarja na slabe strani artivističnih projektov. Avtor nas namreč izvrstno uporabi za izvedbo lastne ideje, medtem ko smo priča različnim trenutkom ali scenskim postavitvam, ki razen ene izjeme, predvsem izpostavljajo egoistično stran že zgoraj omenjenih artivističnih projektov ne pa altruističnih principov.

Le prva altruistična razstava – z didžeridujem sklenjen krog belih stolov, na katerih so na eni strani zapisani tisti, ki v družbi škodujejo drugim, na drugi pa pripadniki marginalnih skupin, pred glasbilom pa postavljen kondom – nakaže na eno izmed altruističnih dejanj. Morda lahko za pomanjkanje neke razvijajoče se misli ali rdeče niti o altruizmu krivimo prav dramaturgijo predstave. Razdrobljenost in hiter tempo menjavanja prizorov učinkovito ohranjata dinamičnost in pozornost, pri tem levji delež prevzame tudi naša neposredna udeleženost. A prav ta, ki je v primerjavi z mnogimi drugimi predstavami osvežujoče ne-neprijetna in zabavna, povzroči hitro potovanje preko raznolikih idej, med katerim je le malo časa za refleksijo in tako vsi ti problemi izkoriščanja, ki se dogaja v artivističnih umetniških delih, na koncu žal večinoma ostajajo le na samozadostni ravni prikazovanja.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Maša Radi, 24. 11. 2016
V ključnem trenutku stopiti skupaj
Maša Radi, 17. 2. 2017
Manj je več