Svit Komel, 28. 11. 2017

Truizmi altruizma

Produkcija Bunker, Marko Bulc PRVA ALTRUISTIČNA PREDSTAVA, premiera 22. november 2017.

Foto: Mare Bulc

Prva altruistična predstava Marka Bulca si na prvi pogled sploh ne prizadeva biti predstava. Posnema namreč obliko povprečnega znanstvenega članka, ki se začne s šablonsko tipičnim uvodom, v katerem avtor naslovnikom predstavi strukturo besedila in si s tem skuša zagotoviti ustrezno, sistematično posredovanje vsebine. V podobnem slogu tudi Bulc občinstvu najprej na kratko našteje vseh sedem prizorov, ki se bodo odvrteli, in dodeli vloge za vsako posamezno sceno, skozi katere bo avtor skupaj z občinstvom raziskoval koncept altruizma. Ta je definiran že pred vstopom v gledališki prostor, kot nekakšna izhodiščna hipoteza, zapisana na gledališkem listu, napovednikih, povzetkih – »altruizem je obnašanje, s katerim pomagamo drugim, ne da bi za to pričakovali povračilo ali nagrado«.

Nato se eden za drugim zvrstijo: performans na eksotično-spiritualnem didžeriduju, altruistična delavnica, turistična tura, nadaljevalna delavnica, inštalacija, ki je v zaporednih prizorih najprej izdelana, potem razstavljena v muzeju, nazadnje pa realizirana skozi drug performans. Vse skupaj se konča s predavanjem. Gre za izrazito tipične načine podajanja in učenja vsebin, ki jih avtor satirično reproducira z referenco na lastne izkušnje z različnimi izobraževanji. Predstava tako še izraziteje privzame formo traktata, ki predmet raziskuje zgolj prek pregleda različnih pristopov h govoru o altruizmu.

Kot primer vzemimo prizor delavnice, na kateri gledalci v vlogi udeležencev na list papirja zapisujejo odgovore na vprašanje oziroma navodilo vodje delavnice: »Z besedo ali dvema povejte, kako bi pomagali drugemu.« Delavnica preraste v prizor turističnega obhoda, ko občinstvo zakrije svoje odgovore in si na rame oprta stole, na katere Bulc napiše razne »slabe«, družbeno zavržne vloge, npr. morilec, pedofil, rasist, kolonialist. Nato posiljevalce, ksenofobinje, politike, privilegirance in vse preostale pelje od lista do lista, pri katerih turisti odložijo svoje stole in obrnejo list, ki odgovore o pomoči drugemu naključno poveže s »slabim« v komično kombinacijo, na primer »kolonialist« – »z delom«, »pedofil« – »z objemom«.

Podobno kot pri povprečnem znanstvenem članku se tudi tu pojavi tipično vprašanje, ki terja tipski, preprost odgovor. Delavniško navodilo namreč ne zgolj zameji odgovor na besedo ali dve, temveč predpostavi dajanje pomoči drugemu kot nekaj samoumevnega. S tem zameji polje razmisleka na variacije tipičnih oblik dajanja pomoči, ki jih je treba nato zgolj naključno kombinirati s stereotipnimi oblikami slabega, da dobimo pričakovani rezultat nepričakovanih povezav. Gre za igro z vnaprej postavljenimi pravili in merili, s katerimi je naključje zamejeno na točno določeno, predvideno mesto. Gledalci tako ne zares sodelujejo, ampak zgolj konkretizirajo nekaj povsem tipskega, zarisanega. V tem smislu Bulc, kot je bilo že večkrat izpostavljeno, zares dela predstavo o altruizmu sam. Gledalci so zgolj nekakšna kajla, instrumenti, ki utrdijo njegovo konstrukcijo.

Altruistična delavnica s tega vidika oponaša različne tečaje, seminarje, podjetniške pospeševalnike in predavanja trenerjev za boljši življenjski slog. Bulc jasno pokaže, da namen takšne delavnice ni razmislek, temveč dobesedno izdelava (najpogosteje izdelava boljše verzije samega sebe). Udeleženčev namen namreč ni refleksija ciljev, ki jih ima, kot so denimo pomoč drugemu ali zdravo življenje – ti so privzeti kot nesporne resnice, truizmi. Udeleženca zanimajo zgolj napotki, kako biti čim uspešnejši pri doseganju teh ciljev. Poanto dodatno izpelje prizor druge seanse altruistične delavnice, na kateri občinstvo svoje papirnato mnenje preoblikuje v zagozdo, ki naj stabilizira njihove majave stole. Seveda zagozda nikoli ni povsem učinkovita in izboljšava, stabilnost, ni nikoli povsem dosežena.

Forme delavnice, turistične ture, razstave, predavanja, v katerih nastanejo truizmi, enoznačni in nesporni odgovori, Bulc izzove z dvoznačnostjo gledaliških objektov. V prvem prizoru se denimo didžeridu iz pripomočka za umetnikovo samozadovoljevanje spremeni v križ, na katerega je masturbator pribit. Ko se stoli uredijo v inštalacijo, ki ima obliko podkve, so njihova naslonjala popisana še z druge strani, tokrat z besedami za različne marginalizirane skupine – hrbtna stran ksenofoba denimo postane begunec. Nato kustos vodi gledalce okoli nastale inštalacije, pri čemer nikoli ne morejo videti obeh plati stola hkrati.

Bulc tako očitno ni naredil niti zadnje egoistične niti prve altruistične predstave, temveč se igra s povezanostjo teh dveh konceptov, zadnjič in prvič. S tem ko obenem uporabi klasične forme obravnavanja idej, kot je altruizem, a se hkrati od njih kritično distancira, jim »spusti kajlo« in uspe opozoriti na kompleksnost in večplastnost obravnavanih tem. Prav na tej ravni je Bulčevo delo prva predstava o altruizmu, saj ne ustvarja govora, ki bi zapovedoval način obnašanja do drugega, temveč govor o altruizmu osvobaja truističnih moralizmov in ga tako šele naredi mogočega.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Povezani dogodki