Če sta Uroš Kaurin in Vito Weis v uprizoritvi Heroj 1.0 dokazovala, da sta heroja, je v njenem nadaljevanju Heroj 2.0 (KUD Moment in Zavod EN-KNAP) ostalo prostora le še za enega, in ker sta dva, smo priča boju za tisto ultimativno mesto heroja. Da bi zasijala res samo onadva sama, sta poleg performerjev in avtorjev tudi tehnika, lučkarja, scenografa in ko na preprostem lesenem kvadratnem odru stojita popolnoma gola, ni ničesar, kar bi jima preprečilo, da stopita v ospredje, da sta zvezdi te predstave. No, morda le soigralec. V želji, da bi razkrila svojo briljantnost, da bi bila videna kot igralca vseh igralcev, preigravata klasične in sodobne gledališke konvencije monologa in dialoga in nam jih parodično predstavita prek njihovih značilnosti – predvidljivega razvoja, jeznih intonacijskih poudarkov, dramatičnih preobratov in dih jemajočih koncev.

V boju za najpomembnejšo vlogo pod soncem sta Kaurin in Weis neizprosna do sebe, prizore želita večkrat ponoviti, razkrivata nam svoje igralske neuspehe, dogodke in dejstva, ki ne pripomorejo k ustvarjanju podobe heroja – kot na primer, da eden izmed njiju ni dobil glavne vloge v otroški amaterski predstavi, kljub temu da je scenarij napisala njegova mama. Neizprosna pa sta predvsem do drugega, do potencialnega heroja št. 2, ki je tekmec za pozornost publike, tekmec, ki bi lahko postal edini pravi Heroj, ki pa je tudi najtežji tekmec, saj je hkrati dolgoletni prijatelj. Prav ta iskren prijateljski odnos naredi iskreno tudi predstavo, v njej ni prostora za kakršno koli pretvarjanje ali pretencioznost, vedno je tam namreč drugi, ki te predobro pozna in ki ti poleg spodbudnih lahko nameni tudi kritične besede.

Uprizoritev, ki temelji na humorju, hitro izpade plehko in žaljivo, a je Heroj 2.0 zaradi svoje iskrenosti in premišljenega vključevanja bolj resnih, a ne patetičnih trenutkov, lahko le rezultat ustvarjanja avtorjev, ki imata do gledališča veliko ljubezen. Tako Uroš Kaurin kot Vito Weis sta Heroja, kajti za predstavo vseh predstav, kot jo označita v gledališkem listu, ne potrebujeta vnaprej preverjenega kanoniziranega besedila, pompozne scene ali kakšnega velikega režijskega imena, temveč izključno samega sebe in neizmerno željo, da bi heroja postala.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/