Jana Vaupotič, 29. 12. 2017

Sen kresne noči 3

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Sen kresne noči, režija Jernej Lorenci, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 27. 10. 2017) – Na odru, bogato in praznično okrašenem, nas pričaka Hipolita, ki pasivno in vdano zre v gledalce.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Počasi se ji na odru pridružijo še ostali nastopajoči, ki brez besed zavzamejo svoja mesta in vloge. S prepričljivo mimiko in gestiko nam v tišini predstavijo značaje in položaje nastopajočih v Shakespearovi igri Sen kresne noči.

Na začetku nas pričaka osvetljena dvorana, ki nas, gledalce, vključi v igro kot svate na poroki med Tezejem, atenskim vojvodo, in kraljico Amazonk Hipolito. Hipolita, ki jo odlično odigra Jette Ostan Vejrup, že pred začetkom predstave eksplicitno pokaže, da je nesrečna, vdana v usodo. S Tezejem se ne želi poročiti in ostale soigralce sprašuje, ali so srečni. Demetriju njegova zaročenka Hermija prav tako nasprotuje in se z njim ne želi poročiti, ker ljubi Lisandra. Na tem mestu je srhljivo čutno prikazan spolni akt med njo in Tezejem, saj mu želi pokazati, da zakoni niso vse, da je ljubezen na prvem mestu. Med tem ko je Demetrij prikazan kot narcisoiden mladenič, s katerim se poigrajo nadnaravne sile in zaradi tega izgubi svoje dostojanstvo, je Helena prikazana kot naivno dekle, ki je noro zaljubljena v Demetrija in je slepa za ostali svet. Čeprav je igra komična se mi zdi, da je prav lik Helene, ki jo je odigrala Ajda Smrekar, karikiran. Gledalec zlahka dobi občutek, da je dekle neumno in brez svojega mnenja, svoje osebnosti. V svoji vlogi je briljiral Matej Puc, ki je kot Demetrij pokazal neverjetno subtilnost golote in ponižanja človeka, nad katerim vladajo nagoni in poželenje.

Scena igre je v obliki svatbenega prostora z okrašenimi mizami. Zmotilo me je edino to, da so bile na eni strani zavese, med tem ko jih na drugi strani ni bilo. Igralci nas že na začetku vključijo v dogajanje. Pripovedujejo nam mitološko ozadje in nas hkrati vpeljujejo v prostor s pomočjo osvetlitve (v prvem delu predstave je dvorana osvetljena). V drugem delu predstave se luči v dvorani ugasnejo, osvetljeni ostanejo samo igralci. Takšna odločitev se mi zdi unikatna in dobro zasnovana, saj v prvem delu dogajanje temelji na mitičnih dogodkih in pripovedovanju zgodb, drugi del pa prikazuje notranje viharje posameznik likov. Režiser Jernej Lorenci je več kot 400 let staro komedijo poustvaril na sodoben način. Z vključevanjem modernih vložkov je grško mitologijo domiselno prestavil v slovenski svet, za kar gre zahvala dramaturgu Maticu Starini. Triglav, slovenske pesmi, Soča so le nekateri izmed slovenskih simbolov, ki jih lahko najdemo v igri. Seveda pa ne manjka komičnih situacij in vložkov, saj je predstava navsezadnje komedija. Kostumi so bili v skladu s časom in krajem dogajanja, izstopata pa kostuma Tezeja in Hipolite, ki ju v zadnjem prizoru tudi izmenjata. Na tak način zamenjata vlogi in tako prikažeta čustva poželenja in strasti, ki ju prej ni bilo mogoče čutiti med njima.

Predstavo sem spremljala z desnega dela dvorane in imela ves čas odprt pogled na celotno dogajanje. Ljudje okoli mene so predstavo spremljali na podoben način kot jaz. Presenetilo me je le to, da so nekateri starejši ljudje od mene (stara sem 21 let) dojemali goloto in spolna akta z ogorčenjem in zgražanjem, sama pa sem z občudovanjem spremljala nevulgarna in s čustvi nabita prizora.

Sen kresne noči me je navdušil. Čeprav je to nekaj stoletij stara igra, je njena tematika aktualna še danes. Shakespeare nas z njo prepriča, da je treba preseči strogi racionalizem pa tudi svoje strasti. Kar je pomembno, je pristna ljubezen, ki je ne moremo omejiti z zapisanimi zakoni.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki

29. 12. 2017
Sen kresne noči 2
29. 12. 2017
Sen kresne noči 1