Pia Rednak, 29. 12. 2017

Sen kresne noči 1

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Sen kresne noči, režija Jernej Lorenci, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 27. 10. 2017) – Zelena preproga, dolgočasna restavracija v baročnem stilu, nekaj praznih miz in skoraj grozljivo nesrečna ter vase zatopljena nevesta na sredini scene.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Vse to nas pričaka na odru, ko vstopimo v veliko dvorano Mestnega gledališča ljubljanskega. Priznam – bila sem zmedena. Se ne dogaja zgodba v gozdu? No, pa saj barva preproge res nekako spominja na zelenje …

Scenarij kmalu začne na široka usta smejati gledalce, za to pa je zaslužen predvsem nadut in povzpetniški Demetrij (Matej Puc), ki s pogovorom s tremi nevestami in tolmačenjem le-tega, ustvarja prijetno in sproščeno ozračje v dvorani. Med vso to napetostjo med liki je prav on tisti, ki s ponosom na obrazu in vzvišeno držo nekako nadomesti prolog. Zaupa nam svojo življenjsko zgodbo, ki je začinjena s presežniki, s čimer nam odkriva svojo zaverovanost vase. Širokoustenju mladega povzpetneža se kmalu pridruži prevzeten atenski knez Tezej (Primož Pirnat), ki se ob svoji izbranki Hipoliti (Jette Ostan Vejrup) predstavi kot vsemogočni vladar Aten, kot neusmiljen moški, predvsem pa kot mož, ki v zakonu vzpostavlja dominantnost. S svojo držo in pojavo se Hipolita pokaže kot krhka ženica, ki ne razume grščine in je prepuščena svoji usodi z grobim moškim, hkrati pa jo vidimo kot kraljico Amazonije z močno voljo in hrbtenico – mogoče tudi zato, ker več kot pol predstave presedi na enem stolu.

Po odmoru se spremeni slog pripovedovanja, liki začnejo o sebi pripovedovati v tretji osebi, gledalec se izgubi med fantazijo in realnostjo, iz komedije pa počasi nastaja drama.

Lisander (Robert Korošec) in Hermija (Jana Zupančič) kažeta ravno nasproten odnos kot vladar in njegova kraljica – zvezo, v kateri hlače nosi ženska. Lisander z uporabljanjem pomanjševalnic in nasmihanjem deluje kot protiutež svoji zbranki Hermiji, ki že s svojim pogledom izrazi resen pogled na svet. Ta pa se v nenadnem, a čudovitem monologu spremeni v željo po svobodi in samosvojosti. Po Lisandrovem in Demetrijevem dvorjenju Heleni (Ajda Smrekar), ki se kljub svoji zaljubljenosti, nedolžnosti in brezskrbnosti hitro počuti zasmehovano in izdano, sledi vrhunec uprizoritve, ko Tezej in Hipolita zamenjata spolni vlogi v zakonu in nasploh. Še zmeraj z nekaj humornimi elementi odlično prikažeta situacijo v odnosu moškega in ženske, pa naj bo ta v postelji ali pa samo med plesom.

Kot je bila predstava polna smešnih vložkov, je bilo tudi gledališče polno gledalcev, tudi takih, ki se precej na glas niso strinjali z nami »laiki«, ki nismo vešči resnih, umetniških iger in se smejimo takrat, ko nam je kaj smešno. Glede na to da sem sedela nekje v sredini gledališke dvorane, sem opazke slišala z vseh strani, te pa so med sijajnimi monologi (na srečo) potihnile, saj je bila vsa dvorana osupla.

Celotni izvajalski ekipi je nekje na meji fantazijskega in realnega uspelo prikazati kritiko odnosov med moškim in žensko, sama predstava pa s svojim kontrastom med lahkotno komedijo in oči odpirajočo dramo še v tako zaledenelem srcu zaneti ogenj.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki

29. 12. 2017
Sen kresne noči 2
29. 12. 2017
Sen kresne noči 3