Klara Drnovšek Solina, 4. 5. 2018

Plastenje človeške bojazni

MALA ŠOLA KRITIKE (Nova Pošta: 6. Režija Žiga Divjak, koprodukcija Slovensko mladinsko gledališče in Maska, premiera 31. 3. 2018)
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše

Nočejo jih starši slovenskih otrok v dijaškem domu, nočejo jih profesorji Kranjske gimnazije, nočejo jih mladinski športni trenerji slovenskih otrok in nočejo jih krajani. In zaradi njih jih na koncu nočejo niti tisti, ki so se jih sprva veselili. Gre za šest mladoletnih beguncev, ki so jih leta 2016 državni organi želeli namestiti v prostore študentskega doma v Kranju, ki deluje pod okriljem Dijaškega doma Kranj.

In hkrati gre za uprizoritev 6 (režija Žiga Divjak), ki je nastala v koprodukciji zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča. Uprizoritev je zasnovana kot dokumentarni proces, kjer spremljamo dogajanje na lokalni ravni po tem, ko se je razvedelo, da se dijaški dom Kranj omenja kot možna nastanitev mladoletnih beguncev. Spremljamo zapisane odzive negativno nastrojene javnosti, odzive oseb zaposlenih v dijaškem domu, jezne starše dijakov ter profesorje kranjske gimnazije. Pravzaprav spremljamo zgodbo o človekovem strahu pred neznanim in prepričanostjo o svojem prav, od katerega ne odstopamo niti za milimeter. Vendar je glavni namen uprizoritve predvsem dokumentarno predstaviti dogajanje. S pomočjo minimalnih gledaliških sredstev in na podlagi dejanskih dokumentov – pisem, groženj, pozivov na proteste. Predstava se v tem osredotoča predvsem na moč besede. Pet igralcev (Iztok Drabik Jug, Alja Kapun, Katarina Stegnar, Vito Weis, Gregor Zorc) odigra vse vloge, med katerimi nekatere niti niso pravi liki, le tekst-dokument. Prehajanje med vlogami zaznamuje luč (oblikovanje luči David Orešič) – topla za osebe, ki so beguncem naklonjeni, in hladna za tiste, ki jim niso – ter menjava pozicij na odru. Poleg hladne luči se odklonilnemu odnosu do migrantov pridruži še precej nevsiljiva, vendar grozeča glasba, nekakšno bobnenje, svarilo, predvsem pa občutek (intuitiven ali priučen), da prihaja nevarnost.

Oder je tako po globini frontalno razplasten. Najbližje publiki je vrsta stolov, ki jih osvetljuje topla luč, sledi jim vrsta mikrofonov, največkrat v javni luči in s tem prizorišče človeške bojazni, kričanja, širjenja glasu (in strahu) ljudi, ki beguncev nočejo pod nobenim pogojem v svoji bližini. Sledi prazen prostor, distanca in v ozadju nevsiljiva projekcija portretov šestih, dejanskih ljudi, otrok (video Domen Martinčič), katerih vselitev so preprečili protesti in grožnje krajanov ter staršev. Včasih se z lučjo v publiko doda še četrta plast, ki jo sestavlja publika. S tem se publiki v trenutku pripiše neka vloga znotraj uprizoritve, največkrat vloga skoraj sogovornika. Skoraj, ker do pravega prevzema vloge nikoli ne pride, tega uprizoritev ne išče, ostane nekje na nedefiniranem pragu, kjer se od publike ne pričakuje nikakršnega sodelovanja, prevzem vloge pa je le rahlo nakazan. Tega se zaveda tudi publika. Mogoče takšno uperjanje luči v publiko doseže občutek soudeleženosti, soodgovornosti in s tem globlji razmislek, trenutek resnice. Projekcija prav tako služi temu pomeni. Njen miren portretni tempo sporoča o neumnosti argumentov o nevarnosti šestih otrok in deluje kot nekakšno opozorilo naši vesti.

Igralci med prehodi ostajajo v istih, vsakdanjih oblačilih, ki označujejo njihov socialni status, delo, kariero. Izhajajo iz oprijemljivih likov, torej vratarja, kuharice, pedagoga, hišnika in neke, najbrž administrativne delavke dijaškega doma. Takšna reprezentančna skupina svobodno prehaja med prvima plastema odra, nikoli pa ne poseže v »praznino« med mikrofoni in projekcijo. Distanca torej ostaja, navkljub začetnemu navdušenju teh delavcev nad prihodom šestih fantov.

Plastenju tako sledimo tudi v njihovem odnosu do potencialnih prišlekov. Sprva povsem pozitivno se pod težo groženj o umiku otrok in s tem povezanim mogočim (finančnim) propadom dijaškega doma, služb, (družinskega) življenja, spreminja v nekakšno resignacijo, dokler jim ne odleže, ker begunci vendarle niso prišli, saj bi to očitno v danih razmerah pomenilo propad. Ob tem prek korespondenc s starši spremljamo tudi ravnateljico dijaškega doma, ki na koncu vendarle popusti in zavrne sprejem migrantov.

Uprizoritev s svojim predstavljanjem razmer deluje kot neke vrste opravičilo dejanj ravnateljice in delavcev doma. Ob tem pa tiho opozarja na moč množice, ki ni vedno izkoriščena v dobre namene.

To ni Divjakov prvi dokumentaristični projekt. Prejšnjo sezono smo prav tako v Mladinskem gledališču lahko videli njegovo predstavo Človek, ki je gledal svet. Tudi tam se posveča socialnim temam sedanjosti. Njegove predstave dokumentarnega gledališča zaznamuje preprostost gledaliških sredstev in velik poudarek na dokumentarnosti. Predstave tako izpadejo preprosto, poraja pa se vprašanje, ali je gola, skoraj novinarska dokumentarnost vse, kar dokumentarno gledališče lahko ponudi.

 

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Klara Drnovšek Solina, 24. 11. 2016
Kraljevska rezidenca na metli
Klara Drnovšek Solina, 20. 12. 2016
Pomembne teme, ki izzvenijo
Klara Drnovšek Solina, 30. 1. 2017
Zmedena Groznovilca