Maša Radi, 13. 9. 2018

(Ne)srečna naključnost zaporedja

21. mednarodni festival Mladi levi 2018 (24. avgust - 1. september 2018). Zapis o predstavi SPROŽILEC SREČE Ane Borralho in Joãa Galanteja.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Dvanajst mladostnikov v starosti od osemnajst do triindvajset let ob posedanju za dolgo, pravokotno, z belim prtom prekrito mizo v začetnem prizoru predstave Sprožilec sreče spominja na umetnino Zadnja večerja Leonarda da Vincija. Trenutek je nabit z napetostjo, saj je format uprizoritve za gledalce še zavit v skrivnost, nastopajoči pa čakajo, kateri izmed njih bo prvi padel pod strelom iz 'pištole', ki deluje po načelu ruske rulete. Strel barvastega prahu, ki s svojo estetiko nekaj primarno zelo nasilnega spremeni v na fotografijah prekrasen trenutek, ne pomeni zaključka, konca zgodbe. Pomeni začetek, saj se v 'pištoli' skriva listek z izzivom, vprašanjem, na podlagi katerega izbrana 'žrtev' na odru pripovedujoč oživi osebno zgodbo.

Ruska ruleta, katere usodni strel pomeni začetek zgodbe, je v predstavi Ane Borralho in Joãa Galanteja sprožilec njene dramaturške strukture. Sam format predstave je sicer pripravljen že vnaprej, vendar je izvedba posamezne predstave močno odvisna od nastopajočih ter od naključja, ki narekuje zaporedje zgodb in pripovedovalcev. Nastopajoči, ki s seboj prinesejo kontekst, povezan z njihovo osebnostjo, zgodovino in ne nazadnje tudi družbenim razredom ali statusno skupino, z izbiro zgodbe in tonom pripovedovanja ustvarjajo atmosfero, ki pa se je v ljubljanski izvedbi razvila v zelo nerazgibano in neživahno. Kljub temu da sta se avtorja koncepta odločila, da se občinstvu ne razkrijejo izzivi ali vprašanja, skriti v 'pištolah' ruske rulete, so se iz nekaterih pripovedi izluščile vsaj okvirne tematike. Razpenjale so se od smrti in samomora pa do sreče in religije, vendar je vseskozi v zraku obstajal občutek nenavdušenosti in neenergetičnosti, zdolgočasenosti, med katerega sta se ob nekaterih zgodbah vmešali še resnobnost in žalost.

Med predstavo postaja vzdušje med nastopajočimi vedno bolj sproščeno. Postopoma se razkraja stroga formacija za mizo, saj mladi pripovedovalci odhajajo po hrano, pijačo, se presedejo kam drugam ali pa se umaknejo v prostor za mizo, kjer se na zadnji steni ves čas vrti projekcija s fotografijami, ki prikazujejo njihove osebne prostore doma. Pripovedovanje zgodb postaja vedno manj namenjeno nam, gledalcem, in se iz nastopanja pred občinstvom transformira v nekaj bolj zaprtega in intimnega. Z umikanjem in premikanjem v prostor nastajajo manjše skupine, manjši prizori, ki tečejo vzporedno s pripovedovanjem, hkrati pa preostali nastopajoči ponujajo vedno več mnenj ali odzivov na slišane zgodbe. Zdi se, da se na odru med dvanajstimi mladostniki vzpostavi neka intimna atmosfera, ki pa predstavo zapre za nas, gledalce. Vse to se pozna tudi v vedno večji podobnosti v načinu, tonu in tempu pripovedovanja zgodb, ki postanejo manj zanimive. Kako se pripoveduje neka zgodba občinstvu in kako nekemu na pol intimnemu krogu sovrstnikov, se namreč zelo razlikuje v svoji performativnosti.

Z vedno večjo razpršenostjo ljudi in strukture svojo vlogo popolnoma izgubi tudi ruska ruleta, saj je 'preživelih' vedno manj, intimnost, zaprtost in raztreščenost pa jim v primerjavi z začetkom nudijo večjo varnost, saj je na odru več zvokov in dogajanj, h katerim nam uhaja pozornost. Po drugi strani pa ta diminuirana vloga rulete odgovornost za potek vse bolj prenaša na nastopajoče in njihove zgodbe. Te naj bi bile povezane z nekimi formativnimi izkušnjami, srečnimi ali nesrečnimi, ki naj bi oblikovale odrski portret za kraj in čas specifične generacije mladih.

Morda je sama premisa predstave, ki v opisu omenja neprijetne izkušnje, kriva, da se v uprizoritvi izriše linija v pretirano negativno smer obrnjenih zgodb. Resda so neprijetne izkušnje tiste, ki imajo veliko vlogo pri oblikovanju osebnosti, a opazen primanjkljaj pozitivnih in navdušenih zgodb daje vtis, da srečni trenutki štejejo manj in da je življenje dvanajstih mladih v večjem delu polno samo neprijetnih izkušenj. K nekemu bolj pozitivnemu pogledu ne pripomore niti precej klišejski konec, dramatični strel v glavo zadnje 'preživele', ki pa svoje zgodbe ne pove in obdana z barvastim prahom le nema obstoji.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Povezani dogodki

Maša Radi, 24. 11. 2016
V ključnem trenutku stopiti skupaj
Maša Radi, 17. 2. 2017
Manj je več