Muanis Sinanović, 6. 10. 2018

»Na pravi put sam ti majko izaš'o«

24. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk (4. 10. 2018 - 8. 10. 2018). Zapis o predstavi SINE Nataše Živković.

Foto: Nada Žgank

Kadar desnica napada sodobne feministične tokove na Zahodu, redko izpusti priložnost, da bi feministke oštela, ker delajo zgago doma, obstajajo pa velika območja, kjer so ženske popolnoma podrejene. Lahko bi rekli, da ta ugovor Nataša Živković z Mestom žensk – namerno ali ne – vzame povsem resno in ga od znotraj subvertira.

Kdo smo mi, ki smo rojeni tukaj, a se vseeno počutimo, kot da smo vsaj deloma od tam? Kaj je etnična pripadnost v svetu, kjer se dogaja meltdown? Zahtevamo pravice in pošteno obravnavo v javnosti, vendar ali smo se pripravljeni iskreno soočiti s pomanjkljivostmi svojih kulturnih izvorov? In kdo smo mi, ki verujemo, ki še čutimo Prisotnost? Če smo pošteni, si moramo priznati, da dandanes ne moremo vedeti, kaj je božja volja, da živimo v času šibke teologije, ki ne more postavljati močnih trditev in zakonov. A vendarle klerikalci glasno besnijo v svoji povprečnosti, primitivnosti in identitarnosti.

Sine je, poleg tega, da je performans za ženske, tudi predstava za nas: priseljence, drugo generacijo, pa za nas, ki verjamemo. In za nas, moške, ki nam je samoumevno biti moški. Sine nas iz minute v minuto sramoti, in prav je tako.

Nataša Živković sedi na stolu, pokrita s svetlikavim se srebrnim pregrinjalom, nekakšen nedomačen, androginov blob na meji med človeškim in nečloveškim. Pred njim se razgrinja bel pod, ob njem pa sta na vsaki strani dve vrsti gledalcev. S kamerami in fotoaparati ob straneh vse skupaj spominja na modno pisto. Iz bloba se sliši glas, etno zavijanje: sine moooooooj. Ko se pregrinjalo odstrani, sledi manifestacija skrajnega nelagodja. Živković zastopa glasove žensk iz Albanije in Črne gore, ki so v skladu s tradicijo prevzele moško družbeno vlogo in se v zameno za to odpovedale svoji seksualnosti.

To je težko poslušati. Gre za tisto potlačeno v naši lastni Drugosti, ki je razumljena kot nekaj samoumevnega, vrednega zaščite in nedotakljivega, sredi templja Drugosti, na liberalnem feminističnem festivalu. Besede virdžin bruhajo resnico o našem barbarstvu. O barbarstvu, ki nam ga očitajo desničarji. In čeprav gre za prvenstveno kulturne in ne religiozne pojave, ni dvoma, da so delovali v spregi z religijo. Grabita nas sram in panika, počutimo se razgaljene.

A to ni vse. Virdžine kličejo dekleta, ki so pravzaprav transvestiti. Dekleta pridejo in moškim umivajo noge, jim postrežejo z rakijo. Samo moškemu občinstvu. Sprevrnjena situacija, v kateri moški postanejo ženske, spolno zmedo pospeši in poveča meltdown. V tem kaosu naš cringe naraste do neznosnosti. Kolegica, ki piše o predstavi, pripomni, da predstava zbuja nelagodje v moškosti.

Modna pista kot posebna odrska oblika postane prostor, s katerega gospoduje opolnomočena ženska, ki je takšna postala s privzemom moškega. Virdžina bruha maskulinost. In prav v tem pokaže, da je še tako binarna spolna delitev odprta oziroma se na neki točki mora odpreti za spolno fluidnost. Deleuze in Guattari govorita o linijah bega, ki jih želja vedno ubere v represiji; represija željo naredi kreativno. S tem pa se očitek desničarjev zaobrne: v binarni strukturi nekaterih delov Balkana se razpre posebna emancipatorna poteza. Sine nikakor ni enoznačna samokritika Balkana in naše drugosti, temveč tudi nastavlja ogledalo prav tej desnici in njeni rigidnosti. Skozi samokritiko postane kritična. Prav v tem je nenavadna moč Sineta.

Zdi se mi, da ta nekoliko uplahne v zaključnem delu, ko privzame stereotipno potezo, normo sodobnega teatra, namreč iracionalno razpustitev v gibu in (golem) telesu. Na ravni gest je predstava Sine tako močno intenzivirala občutja nelagodja, da zaključek, ki je na prvi pogled morda bolj subverziven, temu ne more več slediti. V tem se nakazuje še ena poteza meltdowna: biti seksualen, biti gol, androgin, zgolj pričati o nečem s svojim telesom v digitalnem letu 2018, ko je telo že vsestransko, bio, industrijsko in sicer apropriiralo, ni več dovolj, to je rigidna dogma teatra, ki ji ni več mogoče ubežati, in zdi se mi, da v večini predstav njihovi moči prej škodi, kot jo krepi.

In kaj naj naredimo mi, ki se še čutimo podrejene, ki verjamemo in ki smo moški ter se tega ne sramujemo? Poslušajmo. Tudi kadar nas kritizirajo. Nihče nima več zares prav, zato je v govorjenju vseh, ki še ohranjajo treznost, delec resnice. Ne postavljajmo zahtev in zakonov. Z norim, iracionalnim zaupanjem se prepustimo sesutju pomena, zdržimo dvoumnosti in se gibajmo v vsesplošnem kaosu trezno, budno. To je edini mogoči red. Le v tem smo lahko še legitimni in človeški – kajti verjeti avtomatsko pomeni biti dober, kajne? Naša želja mora najti druge izraze, ki jih ne bomo našli v tradiciji, moramo biti izumitelji; smo nosilci antropološkega obrata.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Mesto žensk, Sine

Povezani dogodki

Muanis Sinanović, 27. 8. 2017
“Dom” in “svet”
Muanis Sinanović, 20. 10. 2017
Idealna: obča, partikularna in spektralna
Muanis Sinanović, 28. 11. 2017
O altruističnih trgih