Natanael F. Merzel, 15. 2. 2019

Ljudje 2

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Stephen Karam: Ljudje. Režija Nina Šorak, produkcija SNG Drama Ljubljana, premiera 7. 12. 2018)
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Ljudje Stephena Karama je drama o družini in vsebini »nezemljanskih grozljivk«. Obe temi Karam poveže na način, ki pri gledalcu pusti sladko-kisel priokus, kar pomeni, da je drami, v njeni angažiranosti uspelo.

Družinski odnosi. Kaj je na njih tako privlačnega, da se v iskanju snovi umetniki še danes zatekajo v njihovo varno zavetje? Kdaj bo postala obravnava te teme dolgočasna in prežvečena?

Dramatizacija družinskih odnosov gotovo zahteva spretnega in izjemno subtilnega dramatika. (Tudi neizkušenega gledališkega) gledalca v tem primeru namreč ni mogoče prelisičiti. V tovrstnih odnosih, situacijah, problemih, pogovorih smo preprosto vsi preveč podkovani in domači, da ne bi opazili morebitnih anomalij – hitro bomo začutili morebitno zaigranost in posiljenost odnosov, neživljenjskost ter prisiljeno dramatičnost. Bo torej izvajalska ekipa kos vsej tej krhkosti in občutljivosti, ki jo s seboj v paketu prinašajo družinski odnosi? To so bila vprašanja, ki sem si jih zastavljal v minutah pred začetkom predstave. Zaradi teh vprašanj sem lahko že vnaprej z gotovostjo vedel, da bom, če mi bo drama všeč, Karama in sodelujočo ekipo SNG Drame z navdušenjem spremljal še naprej.

Scenografija, ki je gledalce pričakala v dvorani Male drame, je upoštevala ključno lastnost, ki potencira možnost močnih konfliktov. Majhnost odra in pomanjkanje manevrskega prostora za igralce lahko napove, da bodo liki v neprestanem trenju ter brez možnosti odmika. Naelektreno in emocij polno (prikritih ali odkritih) – posebej v majhnem prostoru – pa je seveda zelo učinkovito orodje za dosego vrhunca skozi konflikt. Tako si lahko utemeljeno razlagamo utesnjenost, ki jo je ponudil oder. Ta se je spremenil v majhno, reprezentativno manhattansko kletno stanovanje v kitajski četrti, kjer lahko cigaretni pepel zamešaš za sneg, kjer iz »nezakitanih« zidov lezejo newyorški ščurki in kjer »Kitajci še na zahvalni dan perejo perilo v pralnici«.

Da lahko pošteno ocenimo igro igralske ekipe, se je smiselno vprašati, kaj sploh so družinski odnosi? Sam bi rekel, da gre v prvi vrsti za odnose na elementarni ravni. Sogovornika zelo dobro poznaš, poznaš tudi njegovo ozadje, zgodovino, intimne dogodke, veš, kaj je nanj najbolj vplivalo. To naredi te odnose tako posebne in izjemne. Skozi celotno predstavo je bilo nujno, da gledalec vse to nenehno čuti – posebej v konfliktih.

Gledalec je moral poleg naštetega vseskozi čutiti tudi domačnost, ki že meji na nostalgičnost. Prav to bi lahko izpostavili kot največji izziv za izkušeno igralsko zasedbo. Kako prepričljivo družinsko vez bodo stkali?

Bojan Emeršič izjemno odigra vlogo glave družine, ki si ob svojih problemih uspe sneti masko trdoživega irskega očeta. Čeprav vidimo, da se trudi probleme sprejemati pokončno in pogumno, je čutiti strah pred negotovostjo, ki čaka njegovo družino. Silva Čušin blesti v kričeči ekstrovertiranosti Deirdre Blake. Tudi ona je odlična v razkrivanju večplastnosti svojega lika. Tina Vrbnjak in Nina Ivanišin uspešno prikažeta iskrenost in ranljivost ob izpovedovanju svojih težav, ob rušenju ciljev in negotovih poteh, ki jih bosta morali v prihodnosti prehoditi. Gorazd Logar odigra prisrčnega in iskrenega Richarda Saada, ki s starši svojega dekleta od začetka želi vzpostaviti distančno in površinsko komuniciranje. Posebno vrstico je seveda treba nameniti tudi starosti slovenskega gledališča Mileni Zupančič. Ta z naglim menjavanjem duševnih faz, ki se odvijajo pri »Momo« Blake, iz občinstva izvablja paleto najrazličnejših odzivov različnih predznakov.

Režiserka Nina Šorak se izkaže z izjemnim občutkom za uravnavanje razburkanega in s prekritimi problemi polnega vzdušja. Dobro pozna vzorčni družinski humor, ki je prepoln cinizma, črnega humorja in zbadanja. Zaveda se moči iskrice, ki sproži konflikt, ter občutkov bližine in osamljenosti.

Izjemen učinek se doseže tudi z lučmi, ki povzročijo, da gledalec v trenutku spozna, da se spuščamo na neko drugo raven – ob kateri se ne bomo več smejali. Raven, ki nam je vsem dobro znana in ki si jo Nezemljani (zgodbo o njih iz neke knjige povzame Richard) sposojajo za snov svojih grozljivk.

Drama uspe v slikanju tipičnega družinskega srečanja, kjer se očitno vsi zavedajo teže svojih problemov, zato se v komunikaciji rajši odločijo za plavanje na površju puhlih tem. Po navadi so takšna srečanja obsojena na prepire in prerekanja – prav tam pa nastopi družinskost. Družina postane družina šele v konfliktih, saj smo do te točke le dobri znanci.

Najlepša izkušnja, ki jo kot gledalec lahko doživiš v gledališču, je uprizoritev teme, ki ti je domača. Te pa ni mogoče zaigrati, preprosto se mora zgoditi. Karamu in gledališki ekipi je ustvarjanje domačnosti uspelo v celoti.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Ljudje, SNG Drama Ljubljana

Povezani dogodki