Tjaša Bertoncelj, 5. 4. 2019

Izpraznjen obup

MALA ŠOLA KRITIKE (Boris Nikitin: Nasprotje stvari. Režija: Boris Nikitin, Slovensko mladinsko gledališče, premiera 28. 3. 2019)
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše

V novi uprizoritvi sezone Slovenskega mladinskega gledališča, pod režijsko in avtorsko taktirko Borisa Nikitina, se razgrne nasprotje: Nasprotje stvari. Burka prvega dela je grajena zelo taktično: prisotno je pretiravanje, parodija, absurd, subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom … Klovni z nekoliko ekscentričnimi kostumi (Vanja Djuran, Lea Bratušek) še tako racionalen družbeni in filozofski miselni poizkus popačijo v karikaturo. Režiser v gledališkem listu predstavo označi kot avantgarden neofašističen komad. Sredstva prilaščanja javnega prostora neofašističnega diskurza enači s satiro, ki jo preslika v tehniko uprizarjanja. Ta pa nima vedno neposredne fašistične vsebine – prevzame predvsem njen slog. Razvrednotene monologe (Primoža Bezjaka, Ivana Peternelja, Blaža Šefa in Staneta Tomazina) vežejo glasbeni prizori (izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj, glasbeni aranžmaji Uroš Buh), ki brez(in)umno klovnovo parado še bolj poudarjajo.

V drugem delu se tej prebarvitosti, aktivnemu in zbadljivemu umetnemu dogajanju nastavi protiutež tako na ravni forme gledališkega uprizarjanja kot na vsebinski ravni. Raztreščeni brezpomenski praznini poda nasprotje izvrsten nastop Janje Majzelj. Prikaže samoto brez popačenj ali zabavljaških pestrilcev, razgali misel in čustva človeka z enostavnim, a še kako silovitim nagovorom. Gledališko akcijo prevzame občutek posameznika: praznina, izpraznjenost, zunanja zadušenost in notranji obup ter iskanje komentarja/odgovora na družbeno zanko, minimalizem, ki je prisoten tudi na ravni kostuma, izpraznjene scenografije in spremljajoče mirne glasbe spokojnih klovnov iz ozadja. Aktivno predhodno dogajanje nadomesti občutek nasprotnega pola, ki popačenosti pokaže ogledalo ter se skoznjo prebije s svojo iskrenostjo, globino in razgaljenostjo. Obravnavane teme (izgubljenost, popredmetenost /še stena je manj predmet kot človek/, depresija, unificiranje posameznika in nasprotje stvarem – raznolikost, bogastvo potenciala vsakega človeka, odprtost itd.) niso nekaj novega in pritičejo reaktivnemu uprizoritvenemu prostoru. Pa vendar s tako močno prezenco in jasno ter spretno podano sporočilnostjo (z navidezno minimalnim gledališkim posegom) dosežejo posluh. Zadnji monolog se torej ne trudi biti absurden, popačen, pretiran, buren, vzhičen, patetičen, temveč le to, kar je: enostavno izpraznjen obup z intenco po izhodu iz hladne politične = osebne realnosti. In ta pristnost je tista, ki osmisli predhodno gledališko/družbeno navlako in dvigne uprizoritev ter njen pomen na višjo raven.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Boris Nikitin, SMG

Povezani dogodki

Tjaša Bertoncelj, 26. 4. 2017
Rožni park senc
Tjaša Bertoncelj, 21. 2. 2018
ABC poezija in Ž
Tjaša Bertoncelj, 28. 2. 2018
Ali bi kupili to predstavo?