Maša Radi, 19. 2. 2018

Intimni prostori pripovedovanja

MALA ŠOLA KRITIKE (Janusz Korczak, Ana Duša: Kralj Matevžek Prvi. Režija Anja Suša, produkcija Lutkovno gledališče Ljubljana, premiera 1. 12. 2017)
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

Poleg predstav za najmlajše se na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana velikokrat znajdejo tudi uprizoritve za malo starejše, ki se morda že bližajo najstniškim letom. Opazimo lahko trend adaptacije bolj ali manj poznanih literarnih besedil, kjer igrano precej dosledno sledi napisanemu. Tako se zdi tudi pri novi predstavi Kralj Matevžek Prvi (režija Anja Suša), kjer je besedilo po knjigi Janusza Korczaka priredila Ana Duša. V majhnem kvadratnem prostoru, kjer nas pred zunanjim svetom z vseh strani varujejo zavese, spremljamo pripoved o otroškem kralju Matevžku Prvemu, katerega mladost, neznanje in neizkušenost izkoriščajo njegovi ministri za uveljavljanje lastnih interesov in idej. Zgodba Matevžka nato popelje v vojno, kjer z lažno identiteto postane heroj, ob vrnitvi v domovino pa v dobri veri želi popraviti tako odnose s sosednjimi kot stanje v lastni kraljevini.

Premeteni ministri ga zaradi nepoznavanja principov finančnega poslovanja ponovno zavedejo, zato se ob pomoči še ene otroške kraljice Klu Klu (Zala Ana Štiglic), ki vlada izredno razumno in solidarno, odloči, da bo ustanovil otroški parlament. Na tem mestu predstava ubere drugačno pot od literarne predloge, kjer kralja čaka morbiden konec v izgnanstvu. Namesto da bi nas zamorila, mlajšim ponudi možnost, da se vsaj za kratek čutijo poslušani, saj s pomočjo igralcev razdeljeni na štiri delovne skupine ustvarijo lastne predloge za izboljšanje sveta. Vse do tega konca pripovednega dela predstave nas obdaja občutek varnosti. V že prej omenjenenem majhnem, z zavesami obdanem prostoru, smo igralcem zelo blizu, saj jih obdajamo kar s treh strani. Vse skupaj se ne zdi preveč odrsko, ampak skozi predstavo vse bolj in bolj ustvarja občutek intimnega prostora pripovedovanja.

Primož Ekart kot pripovedovalec je naš zaveznik: poleg pripovedovanja se poslužuje tudi komentiranja, predvsem pa večkrat priskoči na pomoč Matevžku (Voranc Boh), ko se ta znajde v situacijah, kjer ga ministri želijo izkoristiti. K prisrčnosti tega lika doda tudi njegovo poigravanje s četrto steno – v kakšnih kočljivih trenutkih nastopajoče in gledalce opozori, da je vse skupaj le gledališka igra. Poigravanje z mejami med resničnim in uprizorjenim, ki nas spremlja ves čas, ustvari zavezništvo med nami in otroškimi liki na odru. Precej karikirana igra (še posebej negativnih odraslih) še poudarja format pripovedi, a nas s pomočjo interakcij vključi vanjo, da se malo manj počutimo le kot opazovalci.

Zgodba in njena uprizoritev ponujata nekaj za vse starosti. Mlajšim bo morda bližje občutek lastne nemoči ter nerazumevanja sveta in nepredstavljivih pojmov, s katerimi v njem operiramo. Po drugi strani pa nenehno vznemirjeno šepetanje razkriva, da imajo mnogo idej, kako Matevžku pomagati izboljšati kraljestvo. Odraslim predstava z različnimi družbeno aktualnimi komentarji in glasbenimi vložki ponuja globljo dimenzijo, ki poleg komentarja ponuja tudi prostor za razmislek o razkolu med razmišljanjem otrok in nas, ki pa žal v nekaterih primerih ni več tako velik.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.w

Povezani dogodki

Maša Radi, 24. 11. 2016
V ključnem trenutku stopiti skupaj
Maša Radi, 17. 2. 2017
Manj je več