Če je dramsko besedilo napisano z zasedbo štirih "s spolom in sklonom nedoločenih oseb" Dajavca, Jemavca, Gobavca in Grbavca, v tokratni predstavi nastopijo Eva, Mia in Saša Činkole, profesorice slovenščine, ki jih (po vrsti) igrajo Eva Jesenovec, Mia Skrbinac in Saša Pavlin Stošić. Pred ogledom nisem imela posebnih pričakovanj, slišala sem le, da je v ospredju predstave vloga jezika, zato me je zanimalo predvsem, kako bo takšna tema predstavljena. S svojo izvirnostjo, igrivostjo in odlično priredbo je izvedba pozitivno presenetila.
Igralska ekipa je v splošnem svoje delo opravila odlično. Glede na to da gre za uprizoritev, ki je zelo raznolika in v kateri so igralke nenehno prisiljene skakati iz ene vloge v drugo, iz ene situacije v drugo, je igralska ekipa pokazala svojo spretnost in sposobnost, pa tudi odlično medsebojno uigranost. Izstopa igra Saše Pavlin Stošić, za katero se zdi, da ji je vsaj na začetku bila namenjena tudi glavnina besedila, nekoliko manj prepričljiva v svoji vlogi pa je na začetku Mia Skrbinac. Kakorkoli, ta v nadaljevanju dokaže, da je svoji vlogi (vlogam) povsem dorasla, ko vrhunsko odigra moško vlogo nekoliko prostaškega zapeljevalca. Eva Jesenovec posebej ne izstopa, ne v negativnem ne v pozitivnem smislu. Ker je uprizoritev zasnovana predvsem na komunikaciji med vsemi tremi dramskimi liki, ki so jo igralke izpeljale na dodelan in hudomušno ludistični način, lahko brez dvoma zapišemo, da so na odru prepričljive in izvirne.
Zgodba je skladno s poklicem dramskih likov postavljena v učilnico oz. pomanjšano šolo (na odru vidimo tudi nogomenti gol). Na tabli, ki tekom predstave predstavlja pomemben rekvizit, je napisana lekcija št. 1: jezik. Oder je razdeljen na dva dela, na osrednji del, kjer se odvija večina dogajanja in manjši zadnji del, ki je na začetku predstave skrit za šolsko tablo in kamor vodijo rdeča vrata. Rekvizitov v predstavi ni veliko, so pa ti, ki jih srečamo, uporabljeni nadvse učinkovito. Od teniških loparjev in nenavadnih ustnikov do bolj osnovnih, kot sta stola in mikrofona. Profesorice so na začetku oblečene v svoja profesorska oblačila in nosijo lasulje, v nadaljevanju pa jih vidimo v moških kombinezonih. Kostumi in šminka so učinkoviti in dobro dodelani. Oblikovanje luči je v skladu z raznolikimi scenskimi postavitvami izvirno in zanimivo - vse od zatemnjenega odra z majhno lučjo, pod katero igralke vijejo roke, do pevskega ˝spotlighta˝. Na začetku predstave se srečamo tudi z eksplozijo bombe in zanimivim zvočnim vložkom režiserja, ki nam pojasni, da je celotna Drama skupaj z dobršnim delom Erjavčeve in Slovenske ceste uničena. Vso zvočno plat predstave odlikuje humor, pri čemer izstopata dva izmed zadnjih prizorov, ko se igralke najprej prelevijo v brezzobe babice, nato pa še v piskajoče frfatojače angelce. Tudi z zadnjih vrst so vsi svetlobni in zvočni efekti na odru delovali učinkovito. Predstavo odlikuje tudi subtilna glasba zasedbe Silence (Boris Benko, Primož Hladnik).
Ogled predstave Grenki sadeži pravice je bil vsekakor zanimiva izkušnja, čeprav so ogledi predstav v Mali drami velikokrat zaznamovani z nekakšno vsesplošno prenatrpanostjo. Potrebovala sem sicer nekaj časa, da me je predstava pritegnila in da sem prikimavala njenim šalam in hudomušnosti, ji je pa to nedvomno uspelo. Večina dvorane se je že od začetka smejala zanimivim dovtipom, tu in tam se je kdo celo glasno zahihital. Gledališki list je s prispevki režiserja, dramaturginje ter Denisa Poniža in Anžeta Okorna zanimiv in informativen, tudi zato, ker lahko vidimo razliko med originalnim dramskim tekstom in tokratno priredbo ter opazimo, kako odlično delo sta režiser in dramaturginja s priredbo opravila.
Ogled predstave Grenki sadeži pravice bi zaradi odlično opravljenega dela mlade ekipe priporočila vsem, ki v gledališču pogrešajo direktnost in skrajno inteligentno hudomušnost.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.