dr. Dan Podjed, 28. 11. 2017

Dvodelni esej o daru: Altruizem med antropologijo in gledališčem

Produkcija Bunker, Marko Bulc PRVA ALTRUISTIČNA PREDSTAVA, premiera 22. november 2017.

Foto: Mare Bulc

Začenja se veseli december, torej del leta, ko postanemo – hočeš nočeš – neobičajno radodarni. Iz izložb sijejo privlačni napisi in nas opozarjajo, da je nastopil čas, ko moramo pozabiti nase in misliti predvsem na druge ter nakupiti darila za sorodnike, prijatelje, znance, sodelavce in druge ljudi, ki so vsaj približno povezani z nami. Drugi (z veliko začetnico) naj bi bil v prvem planu.

Resnična logika tega navidezno altruističnega obdobja je seveda precej bolj egoistična: z nakupi krmimo in redimo kapitalističnega prašičevca. Zato ni čudno, da se nakupovalni prazniki množijo in raztegujejo tudi zunaj decembra. Konec novembra »proslavljamo« nekakšen črni petek, ko besno planemo po stvareh, ki jih bomo povečini razdali že naslednji mesec, prvega decembra pa v prestolnici zasijejo lučke, ki opozarjajo ljudi, naj nehajo biti stiskaški in misliti le nase. Lepo naj spraskajo zadnje beliče iz denarnic in žepov ter jih namenijo za darila, s katerim bodo razveselili ljudi okoli sebe. Egoizem in altruizem se v veselem decembru očitno neločljivo prepletata.

Prepletanje altruizma in egoizma pri obdarovanju je pomemben lajtmotiv antropologije, torej področja znanosti, ki se posveča ljudem in njihovemu načinu življenja, mejo pa išče tudi Marko Bulc, ki se je pred desetletjem poslovil od egoizma in uprizoril Prvo altruistično predstavo. V tem dvodelnem eseju najprej predstavim antropološki in nato še umetniški pogled na iskanje ločnice med dobrim in slabim, belim in črnim, altruističnim in egoističnim, radodarnim in sebičnim. Že uvodoma pa naj priznam, da ob tej temi ne morem, ne znam in tudi ne mislim pritisniti zadnje pike.

Prvi del: Oddaljeni pogled

Antropologija že od svojih metodoloških in teoretskih začetkov ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja izjemno veliko pozornosti namenja darovom, ki omogočajo vzpostavljanje in zagotavljajo delovanje človeških skupnosti kot nekakšen socialni lubrikant. Bronisław Malinowski, oče sodobne antropologije, se je v začetku dvajsetega stoletja posebej posvečal obredni menjavi daril na Trobriandskem otočju v zahodnem Pacifiku, na vzhodnem delu današnje Papue Nove Gvineje, in natančno analiziral, kako si tamkajšnja ljudstva v obredu, imenovanem kula, izmenjujejo zapestnice in ogrlice. Kot je zapisal, so se domačini občasno usedli v čolne, naložili vanje darila in se odpravili na dolgo pot po morju do najbližjega otoka, kjer so zapestnice z lokalnim prebivalstvom zamenjali za ogrlice. Ker so otoki v arhipelagu nanizani v krogu, so tako potovala tudi darila. Ogrlice, ki so jim pravili soulava, so krožile v smeri urinega kazalca, zapestnice, imenovane mvali, pa v nasprotni smeri. Po nekaj letih so izvirna darila zaokrožila po vsem otočju in se vrnila k prebivalcem, ki so jih na začetku dali od sebe in jih poslali na pot.

Z vidika sodobne tržne logike je takšno krožno obdarovanje nesmiselno. Kdo pri tem kaj pridobi in kdo izgubi? Kdo ustvarja presežke in kdo ima v procesu dobiček? Odgovor je preprost: nihče. In ravno v tem je smisel tovrstne izmenjave. Bistvo je namreč v procesu in ne v materialni dobrini, ki potuje po otokih. Proces obdarovanja je tisti, ki ljudi povezuje, ohranja kot skupnost in gladi razprtije. Tak proces je tudi, če uporabim trendovske izraze, precej bolj trajnosten, vzdržen in krožen kot razsipno in ekstatično zasipavanje z darovi v sodobnem prednovoletnem času, saj ostaja količina daril ves čas približno enaka.

Bistvo menjave darov med Trobriandci je, da nima nobene ekonomske podlage. Takoj ko se v proces vmeša denar, pa se ta sesuje. Antropolog Maurice Godelier je v knjigi Uganka daru opisal, kako je obredno institucijo, ki je nekoč povezovala prebivalce otokov, prevzel neki Evropejec, ki je na jugu kupoval velike količine školjk, namenjene izdelavi zapestnic in ogrlic, in jih obdelal s pomočjo plačane delovne sile. Nekaj školjk je prodal turistom, druge pa je spustil v sistem in se nato okoristil z dodatnimi darovi, ki so spremljali kroženje zapestnic in ogrlic. »Njegov cilj nikakor ni več cilj tradicionalnega kule, namreč lov za ugledom, ampak v prvi vrsti kopičenje dobička, lov za bogastvom,« je pojasnil Godelier, kaj je imel za bregom podjetni možakar. Zaradi novega načina razumevanja stvari in njihove vrednosti je sistem, ki je deloval stoletja, razpadel, nadomestila pa ga je nova, tržna logika.

Idealiziranje tradicionalnih običajev in prisiljeno iskanje njihovega mesta v sodobnosti se navadno ne obneseta. Kljub temu pa lahko uporabimo način izmenjave daril po načelih obreda kula kot izhodišče za razmislek o altruizmu v prednovoletnem času. Kaj pravzaprav podarjamo z darilom? Marcel Mauss, avtor znamenite knjige Esej o daru, je opozoril, da je beseda dar, ki mu v angleškem jeziku pravimo gift, etimološko povezana z nemško besedo, ki pomeni strup. Ko komu podarimo darilo, razlaga Mauss, ga hkrati zastrupimo z dolgom. Prejemnik se namreč ves čas zaveda, da bo moral darilo nekoč vrniti.

Ali potemtakem sploh obstajata čisti altruizem in čisti dar, ki ne bi v sebi imela še kali egoizma in sebičnosti? Francoski filozof Jacques Derrida je odločno pribil, da čistega daru ni, saj bi to moral biti dar nekoga, ki daje brez razloga in ne da bi vedel, da sploh daje, in sicer nekomu, ki mu ne bi bil zato nikoli nič dolžan, ker ne bi vedel, da mu je kdo kaj dal. Čisto (raz)dajanje je, skratka, absurd in nikoli dosegljivi ideal.

Takšno pozicijo torej zastopa humanistika, kot bomo videli v nadaljevanju, pa ima podobno razlago tudi umetnost.

Drugi del: Bližnji pogled

Bil sem v Parizu, na srečanju projektnega sestanka, ko sem prejel elektronsko pošto Bunkerjeve sodelavke, ki mi je pisala takole: »živjo, dan, vem, da si rekel, da imaš november nor in da boš za create to connect na voljo bolj decembra. če pa lahko, pa samo odgovori glede pisanja za kriterij o predstavi mareta bulca (glej spodaj). lp v gužvo iz gužve« To, da je bil tekst napisan brez velikih začetnic, sem pripisal natrpanosti časa. Ampak o čem sploh govori? Ko sem na hitro preletel sporočilo, ki je bilo pripeto spodaj, sem ugotovil, da sem med konferenco, ki smo jo prirejali teden prej, pošto preprosto spregledal. Hitro sem pograbil telefon in poklical avtorico sporočila, ki mi je pojasnila, da naj bi se kot nekakšen kritik udeležil Prve altruistične predstave in po njej strnil svoje vtise. Pogledal sem svoj rokovnik in ugotovil, da je november dejansko nor, a sem privolil v nekem altruističnem vzgibu, pomešanem, priznam, s preračunljivostjo. Kdo bi namreč vedel, kdaj naslednjič bom potreboval njeno pomoč. »Zakaj sem obljubil, zakaj?« sem si v glavi ponavljal do konca dneva in še bolj potem, ko se je bližala predstava. V gledališče namreč zadnja leta zahajam redko, povsem so me okupirale raziskave, projektni razpisi, predavanja, publikacije in kar še sodi v tako imenovano znanstveno kariero. Kaj naj jaz, ki sem v Staro elektrarno nazadnje stopil pred desetletjem, sploh napišem o umetniškem delu, ki se po opisu sodeč uvršča v bolj alternativne žanre gledališča? In kako naj to povežem s svojimi raziskavami altruizma, ki sem jih po doktoratu že na pol opustil?

Ko sem prispel v Elektrarno, so se začeli dogodki, teme in stvari nenavadno prepletati. Na simpatično oblikovanem programskem listu, ki, mimogrede, spominja na papirnati podstavek za hrano v predmestni piceriji, sem prebral nekaj definicij altruizma, med drugim, da je to obnašanje, s katerim pomagamo drugim, ne da bi za to pričakovali povračilo ali nagrado. Nekoliko nižje je pisalo še, da avtor predstave Marko Bulc nikogar ni povabil k sodelovanju, saj je želel vse narediti sam, poleg tega pa je na koncu prejel še honorarje vseh potencialnih ustvarjalcev. »Je to altruistično?« se sprašuje ob koncu zapisa. Točno to, sem pomislil. S tem, ko prevzemamo delo nase in se žrtvujemo za druge, sami poberemo smetano in se omastimo s finančno nagrado ali vsaj z zadovoljstvom, ki ga doživimo ob svojem razdajanju.

Ob začetku predstave mi je bilo v hipu jasno, da se na odru razgali in razda tudi umetnik, ki dejansko prevzame vlogo režiserja, igralca in celo odrskega tehnika. Da namerava dati vse od sebe, in to za dvajseterico gledalcev, pokaže že v prvem prizoru, ko se sleče do golega in odigra uvodne takte na, milo rečeno, nenavaden in nikoli prej slišan ali viden način. Že v naslednjem prizoru vključi v dogajanje občinstvo, pri čemer so ljudje bolj rekviziti za oblikovanje in potrjevanje osnovne zamisli kot pa dejanski akterji. Tako se mi je vsaj zdelo, ko sem marširal v krogu za Bulcem, ki se je v nekem trenutku prelevil v turističnega vodnika in nam na različnih točkah navidezne ture razkazal, kako se egoizem neločljivo prepleta z altruizmom, in to tistim, ki izhaja iz nas. V simbolnem smislu me je precej pribila zagozda, ki sem si jo na delavnici (ta je sestavni del predstave) ustvaril iz papirja in jo zabil pod stol s skrajšano nogo, ki se je ves čas nevarno zibal. Še bolj pa me je zakajlala osebnoizpovedna zgodba, ki jo Bulc pove v sklepnem prizoru. Čeprav se na začetku predstave sleče do golega, se dejansko šele na koncu zares razgali in poveže občinstvo z izjemnim čustvenim razdajanjem. Ta trenutek je kula v najboljšem umetniškem pomenu.

S sklepnim prizorom pa se nenavadna predstava sploh še ni končala. V predprostoru sem namreč začopatil Marka in ga zaslišal, ali je pretresljiva zgodba, ki jo je povedal na odru, resnična. »To pa prepuščam tebi,« mi je enigmatično odgovoril, nakar sva v debati ugotovila, da je tudi njega zanimala antropologija in da je celo napisal diplomsko nalogo o ljudstvu Bari iz province Oro na Papui Novi Gvineji. Posebej bizarno se mi je zdelo, da o antropologiji in altruizmu razpravljam s človekom, ki sem ga malo prej videl povsem razgaljenega, in to v dejanskem in prenesenem pomenu. Umetnost nas res povezuje, podobno kot darila, sem razmišljal po poti domov.

Zjutraj sem se zbudil povsem prepoten. Sanjalo se mi je o Arturju Šternu, kar se mi ni zgodilo še nikoli. In zakaj se mi je v snu prikazal prav Štern? Preden je postal zvezdnik resničnostnih šovov, se je na biotehniški fakulteti v Ljubljani posvečal altruizmu in ugotavljal, koliko je v (raz)dajanju biološkega in koliko družbenega. Znanost in umetnost sta se v sanjah očitno neločljivo povezali.

Sklep

Nenavadnih pripetljajev, povezanih z Bulčevo predstavo, pa kar ni bilo konec. Dva dni zatem sem na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu povezoval okroglo mizo o grafitih, ko sem ga zagledal. Sedel je med občinstvom in pozorno spremljal debato. Rahlo osiveli lasje, usnjena jakna, neobrit obraz. Jasno, sem si rekel, Marko mi je vendar zadnjič pojasnil, da se ne bavi le z gledališčem, temveč občasno vodi še alternativno turistično turo po Ljubljani, na kateri si udeleženci lahko ogledajo grafite, ki krasijo mesto. Ko smo končali razpravo, sem stopil k njemu in ga veselo pozdravil: »Ohoho, in prav midva se spet srečava!« Začudeno me je pogledal in nekaj zamomljal, češ da se me ne spomni. Umetniki, obsedeni s sabo, sem pomislil, in mu pojasnil da sva, če slučajno res ne ve, pred dvema dnevoma kramljala po premieri v Elektrarni. »Aha, potem pa misliš mojega brata!« mi je rekel. Takrat sem se zavedel dejstva, na katero so me opozorili: Marko ima brata dvojčka, ki je nastopil tudi v Zadnji egoistični predstavi, ki so jo uprizorili pred kakšnim desetletjem. Malo sva še klepetala, a se med pogovorom nisem mogel zbrati. Obsedla me je namreč misel, da me nekdo nateguje in da dejansko obstaja le ena oseba, ki je razcepljena na dva pola. Mare in Grega. Dobro in slabo. Altruizem in egoizem. Življenje in teater. Ni mi bilo več jasno, kaj je res in kaj ni, komu naj verjamem in kdo mi laže v obraz.

Odtlej slabše spim.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Povezani dogodki