Alja Lobnik, 23. 12. 2011

Ptičeslovje 2

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Aleksander Stroganov: Ptičeslovje. Režija Zvone Šedlbauer, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 29. 9. 2011) – Črno komedijo, kot so jo podnaslovili ustvarjalci gledališke uprizoritve kar sami, je ruski psihiater in dramatik napisal in postavil na oder leta 1998, slovenski oder pa je nanjo moral počakati vse do letošnjega leta, ko so jo prvič krstno uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem.
foto Miha Fras
foto Miha Fras
foto Miha Fras
foto Miha Fras
foto Miha Fras
foto Miha Fras

Kot je dejal režiser, je bila zanje nastanitev v bizarnem dramskem tekstu predvsem izziv, saj se tekst spogleduje z osvobojenim govorom o človekovi norosti in notranjosti. 

Igra preigrava razmerje zavestno – nezavedno, do slednjega pa se lahko dokopljemo le preko bolj ali manj resnih pretresov človeške psihe, ki nas vodijo od odtujitve k spoznanju, k prebujenju, kot se je izrazil sam Stroganov, ko se je na popotovanjih po Daljnem in Srednjem Vzhodu srečal s četrto potjo Gurdžijeva, ki je nekakšna njegova četrta dimenzija. Drama se zgodi v eni sami noči, ki razkriva čudaški in izoliran svet brata in sestre, Ljonje in Tatjane, ter soseda, fičfiriča, nekakšnega malomeščanskega petelina, ki ju obiskuje, s tem pa si popestri večere svojega ne tako zelo razburljivega življenja, saj si od obiskov najbrž obeta tudi zapeljati čudaško slikarko. V prvem delu predstave, ki ima pridih komičnega, spoznamo Tatjano, ki jo odigra na trenutke ne preveč prepričljivo in nekoliko izumetničeno Tanja Dimitrievska, in Savo, ki ga oživi Jaka Lah z na trenutke zbledelo prisotnostjo na odru. Dialog, ki je na začetku spogledljivo zapeljiv in žgečkljiv in v katerem si Sava obeta tisto, zaradi česar je vztrajal pri obiskih, se stopnjuje v mračnjaštvo in tesnobnost, ki ju podkrepi tudi neblagoglasna, vreščeča glasba, spominjajoča na neubrano ptičje petje. Tatjana mu razkrije svoje spomine iz otroštva, ko je prvič videla gole moške in spolni akt, ki ji je svet obarval v živokričeče barve in ob čemer je razvila tehniko oprezanja. Prav to doživetje je tisto, ki je prebudilo Tatjano in ki ga venomer zasleduje v svojem slikarskem ustvarjanju, in ta občutek osvobojenosti želi predati tudi Savi, ki Tatjane v njenih ekscentričnih izbruhih sprva ne jemlje preveč resno, kasneje pa uvidi norost početja in želi zbežati, vendar ugotovi, da je dobesedno ujet. Pri polzenju v resnejše teme in odkrivanju še nerazkritega pa dobi svoje mesto tudi alkohol, prvič kot sredstvo sproščanja zavor in globljih občutkov in drugič kot naslovitev resnega problema ruske družbe, ki se je utapljala v alkoholizmu, pri čemer bi to opazko prav lahko prenesli tudi na problem slovenske družbe. Vendar pa režiser opozarja, da namen predstave ni kritika slovenskega odnosa do alkohola in preigravanje slovenskega nacionalnega značaja, temveč gre za bolj subjektivno in posamično razkrivanje človeških travm. Tako Tatjana in Sava skupaj polzita v svet opojne pijanosti, kjer se odpira prostor za nezavedno. 

V drugem delu smo priča prihodu popolnoma pijanega Ljonje, ki ga Jožef Ropoša odigra z lucidnim preigravanjem človeške torture in prizanesljivosti. Slednji norost, ekscentričnost in čudaštvo le še stopnjuje in Sava postane marioneta v čudaški igri brata in sestre. Ljonja sam skozi dramski tekst predstavi vse rekvizite na odru, tako je gledalcu pojasnjeno, zakaj je na sredini, med strašljivimi nagačenimi pticami in Tatjaninimi mesenimi slikarijami, postavljeno letalo; to je tam v poduk razlike med naturo in kulturo, kot protipol popolnosti narave, saj človeški domislek nikoli ne doseže popolnosti letenja. Pticam se z letenjem namreč razkriva popolnost četrte dimenzije, sreča, neodvisnost od linearnega časa, zaradi katere se v tej hiši čas ne šteje »normalno«, Sava pa je ujetnik človeške slabosti in nepopolnosti. Ljonja Savo pripravi do spoznanja, do popolnega letenja, ki se lahko konča samo suicidalno: »Naredil boš to, četudi bo lahko pogubno zate. Da se boš vsaj za sekundo počutil kot čisto pravi ptič.« (Ljonja). Tako Sava s končnim monologom, ki se je zdel iz ust Jake Laha premalo udaren, pove, da je spoznal in se odločil, da bo kljub pogubnim posledicam letel vsaj za trenutek.

Režiser Zvone Šedlbauer je oder spremenil v nekakšno očiščevalno polje človekovih notranjih protislovij, v nekakšno bolniško sobo, kjer preko gledanja gledalec prav lahko doživi občutek katarze, če gledališki oder dojame kot lacanovsko zrcalo, kjer se mu svetlika nekaj, kar je potlačil že v otroštvu, stanje pred zrcalnim stadijem, nekakšen požiralni kaos ali, kot to doživetje tesnobe ob nečem domačem poimenuje Freud, »das Unheimliche«. Torej tesnobnost zaradi bližine nečesa domačega, kar bi pa vendarle moralo ostati skrito in kar je vir vseh zablod človeške duše. Ne le, da oder razdeli med naturo (nagačene živali) in kulturo (letalo), temveč tudi med naravni kaos, ki razkriva vendarle nek sebi lasten red in človeški kozmos, ki se boji vsega, kar bi utegnilo zamajati njegov mali svet. Polarizacijo podpreta tudi glasba in luč, ki razkrivata nekaj nejasnega in temačnega; neblagoglasje glasbe in vreščeči vložki glavne protagoniste opominjajo, da je ona že razkrila tisto, kar Sava šele mora, sodelovanje glasbe in luči pa v gledalcu vzbudi občutek, da vendarle gleda in sodeluje pri nečem, kar spominja na ritual, ki človeka popelje v drugačno stanje, stanje razsvetljenja. Prav tako je tudi kostumografija prignana s kostumom kokoši do tistega momenta, kjer se odpira prostor mističnemu in ritualnemu; je orodje, ki pomaga postaviti človeka v drugačno stanje zavesti in ga povezati z naturo. 

Predstava bi lahko ob boljši igralski zasedbi morda stopnjevala občutek gledalca, da vendarle prisostvuje nekakšnemu ritualu, kjer se njemu samemu razkrivajo še nerazkriti delci nezavednega; lahko bi jo dojeli kot skupinsko terapijo, vendar se zdi, kot da le nakazuje v to smer in gledalec ostane le gledalec. Predstavi tako spodleti v tisti točki, kjer bi se gledalci morali zavedati soprisotnosti vseh drugih, igralcev in gledalcev, kjer bi se razvil občutek skupinskega delovanja in razkrivanja. Morda bi še bolj zaostrena grotesknost glasbe, prostora, luči in kostumografije pomagala pri stopnjevanju kreacije skupnosti in ritualnega. Seveda se je potrebno zavedati dejstva, da predstava ni bila uprizorjena v duhu nekakšne kritike slovenskega nacionalnega značaja, če ta sploh obstaja, temveč v duhu premlevanja posamičnega, individualnega nezavednega. Tako režiser opozarja, da ne gre za »slovensko mračno, haloško zgodbo, vezano na alkohol in podzavest« (STA, september 2011), temveč na razreševanje lastnih travm.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki

Eva Semič, 23. 12. 2011
Ptičeslovje 1
Urška Bračko, 23. 12. 2011
Ptičeslovje 3
Alja Lobnik, 15. 1. 2019
Exit
Alja Lobnik, 16. 10. 2017
Drama o bodičastih piščancih