Žiga Kosec, 11. 3. 2014

Lizistrata 4

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Andrej Rozman - Roza, Coco Mosquito: Lizistrata. Režija Mateja Koležnik, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 27. 2. 2014.) - Od prve uprizoritve Aristofanove Lizistrate mineva že poltretje tisočletje, vseeno pa je avtorju Andreju Rozmanu - Rozi in režiserki Mateji Koležnik uspelo starogrško komedijo, v kateri vse niti v rokah držijo ženske, predelati v sodobno komedijo oziroma muzikal, ki se odvija nekje v 60. letih prejšnjega stoletja.
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović

Na odru je najbolj blestela (in na koncu požela največji aplavz) glavna igralka Jette Ostan Vejrup. Odlično se je znašla v vlogi televizijske voditeljice in žene lepenskega predsednika vlade, ki ima vojne med Lepenijo in Krasonijo dovolj, zato s somišljenicami pozove vse ženske obeh držav k spolni vzdržnosti. Četudi gre za komedijo, katere namen je zabavati gledalca, se ne moremo znebiti občutka, da je satira v Lizistrati pravzaprav današnja realnost; država je tudi v resnici v krizi, mladi so brezposelni, izobrazba ne obrodi nobenih sadov, ljudje se izseljujejo v tujino, kakršnikoli boji za oblast pa so nesmiselni in ne prinesejo nič dobrega. Lepenija je torej Slovenija ali bolje rečeno – Slovenija bi bila lahko Lepenija pod pogojem, da bi se pri nas kaj spremenilo. Lizistrati ob bok se postavita Mirina, žena krasonskega predsednika vlade v podobi Mirjam Korbar Žlajpah, in garderoberka Kalonika, ki je moški sicer ne privlačijo, odigra pa jo Ajda Smrekar. Izpostaviti gre še Limeto, urednico spletnega portala Etika in morala, v njeni vlogi je blestela Tanja Dimitrievska. Ženske v Lizistrati so emancipirane, osredotočene in odločene doseči svoj cilj – mir. Moški del zasedbe svoje vloge sicer odigra solidno, vendar pa so vsi žarometi tokrat usmerjeni v pripadnice nežnejšega spola, ki imajo neizpodbitno zadnjo besedo, kar pripelje do nemalo komičnih situacij.

Scenografija je bila izrazito minimalistična, poleg treh premičnih sten in od začetka do konca modro osvetljenega odra je bil za dogajanjem vseskozi še bend odličnih glasbenikov, ki je spremljal posamezne songe. Teh ni bilo malo, bili pa so nadvse dobrodošla popestritev odrskega dogajanja. Glasbo in aranžmaje zanje je napisal Coco Mosquito, sicer član legendarne skupine Jinx. Minimalistična scena je pustila prostor za glasbo in ples, že koreografija je bila sama po sebi zabavna, kakršnikoli dodatni rekviziti bi bili odveč. Predstava nikogar v dvorani ni pustila ravnodušnega, žal pa mnogi izjemno duhoviti dialogi niso naleteli na želeni učinek, medtem ko se je občinstvo daleč najbolj zabavalo ob vulgarizmih, stereotipnem geju in pohotnem predsedniku vlade, ki mu je pomanjkanje seksa meglilo razum. Prav besede, kot je npr. »kurac«, so sprožale salve smeha, nekatere izjemno dovršene in domiselno skovane rime pa so občinstvo pustile ravnodušno.

Lizistrato si je vsekakor vredno ogledati, ne gre pa pričakovati večplastnosti likov in same zgodbe – ta imenitna glasbena komedija, v kateri nesmiselno vojno med državama zasenči v tem primeru toliko bolj smiselna vojna med spoloma, je namenjena izključno sprostitvi in zabavi, in svoj namen tudi doseže.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Mateja Koležnik, MGL, Lizistrata

Povezani dogodki

Julija Ovsec, 11. 3. 2014
Lizistrata 3
Helena Fašalek, 11. 3. 2014
Lizistrata 2
Eva Bizjan, 11. 3. 2014
Lizistrata 1