Miran Šoba, 18. 4. 2012

Gospoda Glembajevi 2

Študentska kritika|Miroslav Krleža: GOSPODA GLEMBAJEVI. Režija Ivica Buljan, SNG Drama Ljubljana, premiera 31. 3. 2012 - Naslov Gospoda Glembajevi namiguje na časovno umestitev v neko zdaj že minulo obdobje. In res; izvirni tekst, ki je nastal dobrih deset let po koncu prve svetovne vojne, je avtor postavil v leto 1913, tik preden se je vojna začela.
:
:
Na fotografiji: Aljaž Jovanović, Ivo Ban, Matjaž Tribušon, Jernej Gašperin, Tina Vrbnjak, Nataša Barbara Gračner, Uroš Fürst, Marko Mandić / Foto Peter Uhan
Na fotografiji: Marko Mandić in Nataša Barbara Gračner / Foto Arhiv SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Jernej Gašperin, Matjaž Tribušon, Ivo Ban, Benjamin Krnetić, Nataša Barbara Gračner, Jose / Foto Peter Uhan
Na fotografiji: Tina Vrbnjak / foto Peter Uhan
Na fotografiji: Tina Vrbnjak in Marko Mandić / foto Peter Uhan
Na fotografiji: Tina Vrbnjak in Marko Mandić / foto Peter Uhan

Kljub tematiki (prikaz meščanske »fasade« in vsega, kar se za njo pravzaprav skriva), ki je še danes aktualna, se Buljan ni odločil, da dramo zgolj prestavi v naš čas ali pa jo uprizori povsem v skladu z izvirnim besedilom; režiser je naredil zmes teh dveh obdobij, ki jo najbolje ponazori primer dveh, malodane edinih rekvizitov na odru: moderen usnjeni fotelj in telefon z začetka 20. stoletja. Poleg teh dveh predmetov najdemo na sceni tudi uro, pomemben rekvizit, na katerega so projicirane animacije, ki pogosto preusmerijo gledalčevo pozornost z igre na uro, ki visi nad igralci. Izvrstna domislica je večanje predmetov z vsakim novim dejanjem; tako v zadnjem dejanju ti dosežejo nadrealistično velikost; fotelj je tako velik, da morajo igralci nanj plezati. Scena je tako zaradi premišljene izbire rekvizitov zanimiva, primerna in ima sporočilnost, čeprav je minimalistična.

Glede igre je treba povedati, da takoj na začetku drame žal ne prepriča: pogovor med Leonejem (Marko Mandić) in Sestro Angeliko (Tina Vrbnjak) deluje preveč naučen in premalo doživet, kar pa se kasneje popravi in tako igra vseh doseže visoko raven. A če ostanemo pri Mandiću (ki igra glavni lik), je treba povedati, da se kljub njegovi odlični igri ne moremo znebiti občutka, da smo ga takega že slišali in videli. Kljub temu so se vsi igralci zelo potrudili pri izgovorjavi v tujih jezikih, ki jih je v tej drami veliko in tako bili zelo prepričljivi. Vseeno pa med vsemi najbolj izstopa Aljaž Jovanović v vlogi Pube, ki mu je uspelo izvrstno odigrati dolge kričave replike svojega demagoškega lika. Pri ustvarjanju vzdušja igralcem pogosto pomaga glasbena spremljava, ki včasih doseže nek učinek že samo s svojo odsotnostjo na pravem mestu.

Čeprav drama govori o meščanskem oziroma v našem primeru tajkunskem zakulisju, ne gre zgolj za to, da bi spoznali, kako so umazane stvari še bolj umazane. Ne, kljub temu da sčasoma izvemo za vse več spletk in da se pred nami »umažejo« tudi svetlejši liki, med katere spada predvsem Leone, se razkrije, da imajo vse te osebe določene zgodbe, določene motive, ki jih ne delajo zlobne, ampak tragične.

Celotno gledano lahko rečemo, da je uprizoritev bila bolj ali manj uspešna. Ker je šlo za daljši tekst, je predstava trajala skupaj z odmori več kot štiri ure, kar zna biti za gledalce zelo naporno, zato se je režiser najverjetneje odločil pridobiti pozornost gledalcev z raznimi triki. Tako se je vsak prizor začel z glasbeno-plesno točko, ki jo je spremljala zelo hitra animacija na platnu. Z vsakim prizorom pa se ni zamenjala samo scena, ampak tudi obleke, kar je gledalca dodatno pritegnilo, da se je po koncu enega dejanja že spraševal, kaj bo videl na odru v naslednjem dejanju. Vseeno pa je predstava trajala tako dolgo, da se je končni, ključni del nekako izgubil in ni učinkoval na gledalca, kot bi moral, k čemur je pripomoglo predčasno odhajanje nekaterih gledalcev, ki pa kljub temu, da so bili pri odhodu zelo glasni in opazni, niso uspeli vidno zmotiti igralcev na odru. Zato gredo čestitke vsem igralcem in ostalim gledališkim delavcem, da jim je uspelo izvesti tako dolgo predstavo, ne da bi gledalci dobili občutek, da se predstava vleče.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Ivica Buljan, SNG Drama Ljubljana

Povezani dogodki

Nika Lampret, 18. 4. 2012
Gospoda Glembajevi 4
Sara Prelesnik, 18. 4. 2012
Gospoda Glembajevi 3
Neja Berlič, 18. 4. 2012
Gospoda Glembajevi 1