Klara Drnovšek Solina, 8. 4. 2018

Čez tisoč let …

MALA ŠOLA KRITIKE (Gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše Slovenska popevka. Režija Matjaž Pograjc, produkcija Slovensko mladinsko gledališče in koprodukcija Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga, premiera 9. 11. 2017)
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje

Mladinsko gledališče se je v svoji sezoni poimenovani Vse lepo in prav odločilo, da je prav v gledališki proces (in predstavo) vključiti tudi marginalizirane skupine (v tem primeru gre za varovance Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga ) oziroma »njihov« svet združiti z »našim« in da bodo to predstavili v lepi embalaži imenovani gledališki koncert Slovenska popevka (režija Matjaž Pograjc). Koncert oziroma uprizoritev temelji na poeziji, trenutno v gledališkem svetu precej popularnega Gregorja Strniše, ki jo je zvočno prepoznavno uglasbil duo Silence. Na odru se tako strne Strniševa poezija in pesmi, napisane za festival Slovenska popevka, v večini pa jih povezuje tema vesolja, tudi v navezavi na povezovanje vesolij, svetov različnih socialnih skupin.

Celotna podoba uprizoritve se navezuje na leta glamurja v prejšnjem stoletju. K tem teži polna scenska podoba (Tadeja Ažman), ki z mnogimi cvetličnimi aranžmaji, rožicami, visečimi s stropa nad publiko v modernizirani in prilagojeni različici poustvarja scene pevskih festivalov iz 60. let. Podpre jo tudi retro kostumografija (Neli Štrukelj), ki se osredotoča na kroje prejšnjega stoletja, vzorčke in bleščice. Vizualno torej precej polna uprizoritev, ki ji dodajo še nepotrebne projekcije. Nepotrebne tudi z vidika podvajanja informacij, ki je že tako prisotno zaradi hkratnega recitiranja/petja in uprizarjanja vsebin pesmi. Seveda to vodi v nakopičenost (morda bi to lahko poimenovali celo načičkanost) odrskih elementov (dodajmo še glasbo in »lepo« luč, ki prav tako sledi glamurju šestdesetih), ki se giblje k pretiranemu, vendar tudi to pripomore k ločitvi predstave s profesionalno zasnovo in proračunom, ki vključuje osebe s posebnimi potrebami od lokalne letne produkcije kateregakoli izobraževalno-vzgojnega-varstvenega zavoda.

Uprizoritev nagovarja najširšo publiko, saj se uspešno izogne pomilovanju, političnosti, zahtevnejši performativni formi in gledalce nagovarja predvsem na intuitivni ravni zaznavanja glasbe in lepe »okolice«, ki je dovolj domišljijska, da nas odmakne od vsakdanje realnosti v nek drug svet, svet gledališča, kjer je lahko, gledano malce idealizirano in nekritično, tudi vse lepo in prav. Uprizoritev je zasnovana kot skupek predvsem glasbenih točk, večinoma v izvedbi profesionalnih pevcev in igralcev, ki seveda podpirajo videz prejšnjega stoletja; tudi s svojim gibanjem (to je najbolj vidno v koreografijah backvokalistov). Pri tem samo petje ni v ospredju. To mesto pripada uprizarjanju pesmi in večinoma pripada igralcem, pevcem, glasbenikom, plesalcem iz Centra Dolfke Boštjančič. Tudi prek tega jih spoznamo kot posameznike in ne samo kot marginalizirano skupino. Spoznamo jih kot plesalki, bobnarja, recitatorko, pevko … Vse te točke povezujejo recitacije, večinoma v izvedbi Željka Hrsa, vendar jih, tako kot uglasbena dela, slabo razumemo oz. se njihovi vsebini le malo posvetimo.

Še en segment, ki predstavo približuje publiki, je njena »pretočnost«. Dogajanje, menjave prizorov oz. točk (večinoma) tečejo gladko. Za to so v večji meri najbrž zaslužni strokovni sodelavci CUDV Draga, ki v zaodrju skrbijo za svoje varovance in jih tudi usmerjajo. Kako velik zalogaj je lahko to, se pokaže šele ob prehodih, ki niso izpeljani tako gladko. Najbolj pa se lahko nad velikim trudom in »skoreografiranostjo« predstave zamislimo v zaključnem delu ob predstavitvah nastopajočih iz CUDV Draga, ko zgodbe zavijejo po svoje in z njimi tudi čas. Morda se ravno zaradi časovne stiske niso odločili še za predstavitve drugih nastopajočih, kar je škoda, glede na to, da predstava zaide na tako oseben nivo in ima najboljše namene vključevanja in povezovanja vseh.

 

 

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Klara Drnovšek Solina, 24. 11. 2016
Kraljevska rezidenca na metli
Klara Drnovšek Solina, 20. 12. 2016
Pomembne teme, ki izzvenijo
Klara Drnovšek Solina, 30. 1. 2017
Zmedena Groznovilca