dr. Saša Cecić Erpič, 12. 4. 2018

365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali

Produkcija Via Negativa, koprodukcija FFT Düsseldorft, avtorska predstava 365PADCEV, režija Bojan Jablanovec, premiera 9. marec 2018.
Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea

Najprej se moram opravičiti: v službenem času ocenjujem, analiziram in recenziram diplome, magisterije, doktorate in znanstvene članke. Zaradi psihološke profesionalne deformacije si pogosto poskušam odgovoriti na vprašanje, zakaj se kdo obnaša tako, kot pač se. Glede na svetovni nazor pa sodim v skupino znanstvenikov, ki se trudimo z objektivnimi, veljavnimi in zanesljivimi metodami odgovarjati na vprašanja in hipoteze. Iskreno rečeno – nič od zgoraj naštetega sploh ni koristno za pisanje gledališke kritike. V resnici ne vem, zakaj sem sploh privolila v to, da bom šla predstavo gledat s kritičnimi očmi. In da bom potem napisala nekakšen tekst, čeprav niti najmanj ne obvladam umetniškega jezika, visokih gledaliških besed in filozofsko-dialektičnega diskurza. Zato prosim, da naslednji tekst berete z veliko mero distance. Pa tudi z ogromno mero empatije v srcu do nekoga, ki ni umetnik, ampak na žalost realist in analitik. Opravičilo tudi zato, ker v zadnjem skoraj desetletju (žal mi je, da moram to javno priznati), razen silnega števila lutkovnih predstav (tistih pravih in tistih improviziranih, iz domačega gledališča Huda miš, kjer pa imam le vlogo gledalke) ter nekaj abonmajskih predstav enega od večjih ljubljanskih gledališč, ki želi biti humoristično na inteligenten način, ampak mu za moje pojme to večinoma ne uspeva, nisem videla prav veliko. Z vsem tem balastom sem torej šla v Staro elektrarno in si po poti večkrat, zelo v slogu predstave, rekla, da kaj mi je tega treba.

Če bolje premislim, imam vseeno nekakšno, in to prav tesno, zvezo z gledališčem. Doma namreč pogosto igram zelo zapleteno vlogo, za katero je značilno, da je vsakič premierna. Pa še sama svoj režiser in dramaturg moram biti, skrbim pa tudi za vizualne odrske efekte. Z našo skoraj najstnico zadnje čase na veliko meriva moči, in ker sem pač akademsko izobražena razvojna psihologinja, vem, da morava z očetom v teh bojih še nekaj časa zmagovati, da nam priboriva še kakšno razmeroma mirno leto. To pomeni, da se moram (običajno zelo hitro) vživeti v vlogo mame, ki (pre)glasno in zelo dramatično deli pravico, usmerja svet, režira in s številnimi kletvicami ilustrira njeno vedenje. Tako sva preživeli tudi popoldne pred predstavo, ko sva na veliko merili moči in si vzajemno glasno zatrjevali, da se tako ne greva več. Da pač kakšne stvari tudi ne gredo in da zakaj bi se človek sploh trudil, če je pa vse skupaj brez veze (predvidevam, da je vsem staršem najstnikov tak dramaturški lok zelo dobro znan). Potem ko sem odigrala svojo vlogo »kraljice, vladarice, cesarice, vrhovne poglavarke, predsednice, ministrice, poveljnice, vrhovne šefice in vrhovne vodje družine« (tako namreč mojo vlogo v našem vsakdanjem družinskem teatru vidi moja hči), sem z olajšanjem obsedela v temi pravega teatra.

Razen naslova nisem o predstavi vedela ničesar. Sicer sem o njej že začela iskati informacije, skoraj sem prebrala par zapisov kritik na Bunkerjevi strani, ampak sem zaradi lastne predtekmovalne anksioznosti (treme, po domače), odnehala. Ves čas me je glodala misel, da kaj pa, če ne bom razumela, kaj je režiser želel povedati. In kako bom potem to napisala, da ne bo vsem, s svetom pravega teatra vsaj malo povezanim, kristalno jasno, da nimam pojma. Prvih nekaj minut (no, bodimo iskreni – verjetno pol ure, ali pa še več) sem predstavo gledala kot pravi psiholog. Čisto avtomatsko sem v vsakem prizoru iskala skriti pomen, ga analizirala in se trudila, da si pametne ideje zapomnim do trenutka, ko jih bom lahko zapisala. Ampak kaj, ko je bila predstava vse bolj zabavna, prizori pa vse bolj absurdni, globoki in kompleksni. V maniri današnjega časa me je imelo, da bi pritisnila na pavzo, si malo zavrtela nazaj in si kakšen prizor še enkrat pogledala. Še dobro, da teater ostaja analogen in neposreden in se to ne da. Iskreno moram povedati, da sem si prav oddahnila, ko sem se pač vdala, da si vsega ne bom zapomnila in da je škoda, da moram predstavo analizirati, ne pa v njej uživati. Tako sem med prestavo sklenila, da bom gledalka in da Bunkerju povem, da hvala za priložnost, ampak ne, hvala. In potem sem začela uživati! Res! Nočem laskati in biti osladna, ampak že dolgo nisem videla predstave, kjer bi tako uživala in kjer si kljub smešnosti situacij ne moreš, da ne bi razmislil tudi o resnih vidikih. Prizori so bili vse bolj obešenjaški in ne spomnim se predstave, ko bi s takim pričakovanjem čakala na naslednji prizor in na to, kaj bom videla. Če bi bil to film, bi bil iz zakladnice bratov Cohen. Če pa bi bila knjiga, pa bi jo verjetno napisal Paasilinna. In ker je predstava, je Via Negativa. Uživala sem v poetiki giba, fizični moči igralcev in v neskončnem nizu takšnih in drugačnih padcev. Fizičnih in metaforičnih. Brez besed je bilo povedano zelo veliko. In všeč mi je bila kostumografija – tako kot je bilo neskončno veliko prizorov, je bilo tudi neskončno veliko preoblek.

Kaj je torej s padci? Eni so glasni in vsem vidni, drugi pa se zgodijo potiho, v posameznikovi intimi. Padec lahko pomeni nekaj negativnega, strašnega in depresivnega, ampak isti dogodek lahko vidimo kot pozitiven, smešen in optimističen. Odvisno seveda od posameznikove percepcije. V vedenjsko-kognitivni psihologiji temu rečemo avtomatska misel. Navzven isti dogodek je za nekoga vir negativnih emocij in stresa, za drugega pa spodbuda za naprej. Športna psihologija to s pridom izkorišča. Športnike sistematično učimo, da znajo poraze, padce in neuspehe videti kot situacije, iz katerih se da veliko naučiti. Iz študij ter tudi praktičnega dela vemo, da je občutje sreče in zadovoljstva veliko večje po tem, ko smo okusili neuspeh in se po njem pobrali. Verjamem, da večina ljudi nima navade zavestno razmišljati o tem, kako ugodno se počutijo njihova stopala. Ampak ni ga smučarja, ki po celodnevnem smučanju ne zavzdihne od ugodja in olajšanja, ko odpne in sezuje pancerje. Če te nič ne tišči, če nikoli ne padeš, tudi ugodja in zadovoljstva ob uspehu ne moreš čutiti.

V psihologiji vemo, da odsotnost padcev ne pomeni nujno, da je človek srečen in zadovoljen. Če je graf življenjskega zadovoljstva bolj ali manj ravna črta, brez velikih dostopanj v pozitivno ali negativno stran, je tudi posameznikovo življenje bolj ali manj monotono. Lahko bi rekli dolgočasno. Padci in nihanja v negativo, po katerih se človek pobere, analizira vzrok padca in se reorganizira, so tisti, ki dajejo življenju čar. Sicer pa je večina življenja nekakšno držanje ravnotežja (na kupu knjig ali pa na kupu raznih obveznosti), ki zahteva veliko napora in mišične ter mentalne moči. Ko proučujemo dinamično in statično ravnotežje, preizkušancem damo navodilo, da se zazrejo v namišljeno točko v daljavi, da se bodo lažje obdržali v ravnotežnem položaju. Ko pa se znajdemo v svojem majhnem vsakdanjem življenju, pa ima večina med nami težavo, da ohranja ravnotežje nad prepadom z mislijo in pogledom na daljno prihodnost. Problemi, ki so tu in zdaj, nam skrajšajo vidno razdaljo na trenutne malenkosti in ovirajo pogled naprej. In zakaj v pravem življenju ni znaka za spolzka tla? Veliko lažje bi se bilo prebijati skozi ovire, če bi človek vedel, da je na spolzkem terenu in da ti lahko zaradi neprevidnega koraka, besede ali dejanja spodrsne. Ker tega ni, pogosto pogrnemo scela in popolnoma brez garda in obrambe. Večina resnih problemov v življenju pa se itak zgodi na do takrat čisto brezvezen dan, ko te kruta dejstva udarijo z vedrega neba. In velikokrat brez opozorilnih znakov.

Izgubo ravnotežja in padce lahko tvegaš le, če imaš dobro varovalno mrežo okoli sebe; lahko v obliki družine in prijateljev ali pa morda debelega bančnega računa, ki ti omogoča socialno in bivanjsko varnost. Če imaš okoli sebe blazine, ki ublažijo take in drugačne padce, potem lahko v padcih uživaš, se jim prepustiš med sankanjem po stopnicah in skakanjem na glavo v prepad.

Predstava uči, da pademo vsi (pa še rima se). Eni za škatlo mislijev in na pol pojedenim zajtrkom, drugi utrujeni od življenja s steklenico mleka za dojenčke v roki, tretji na svoji bibliji in četrti za prižganim računalnikom in krožnikom s špageti. Prav z vsakim se lahko poistoveti vsakdo od nas. Večinoma so to tisti padci, ki so intimni, zaprti za domačimi vrati in dobro skriti pred očmi javnosti. Tudi veliki športni junaki, serijski zmagovalci in zaradi svojih nadnaravnih fizičnih in mentalnih sposobnosti pravzaprav nadljudje, so za vrati svojega doma utrujeni, crknjeni in brezvoljni. Na tleh, ranljivi in s temnimi mislimi pred očmi. Razlika med njimi in tistimi, ki pritisku podležejo, je le v tem, da so zmagovalci tisti, ki pač enkrat več vstanejo. To pa z veliko volje in moči zmore vsak (mentalno in fizično) zdrav posameznik. Samo voljo mora imeti. Psihologi bi mu rekli, da mora biti dovolj motiviran, veliki mislec Alan Ford pa, da »što ne ubija, jača«.

In če se na koncu vrnem k svoji vlogi v življenjskem teatru – k vlogi, kjer ni vaj in generalke pred predstavo. Mislim, da je ena najtežjih starševskih nalog ta, da potomca pustiš pasti, čeprav bi ga lahko ujel. To pa zato, ker (vsaj na deklarativni ravni) veš, da so padci koristni, zdravi in nujni. Veliko lažje je mlajšo verzijo sebe ponosno opazovati in vsakič, ko le malo zaniha iz ravnotežja, priskočiti in jo ujeti, da le ne pade. Tako kot sta v predstavi svojo, le na videz krhko, baletko pazila ponosna prednika. Prav o tem sem razmišljala med potjo domov. In o tem, kako se veselim naslednjega jutra, da se z mojo najljubšo soigralko opravičiva ena drugi in po padcu spet vstaneva.

Čeprav bi morala moja skoraj najstnica že davno spati, sem bila (če sem iskrena) vesela, da je bila še budna. Čakala me je, da me vpraša, kakšna je bila predstava in kaj bom napisala v kritiki. Ker bo, ko še bolj zraste, igralka, dramaturginja, pisateljica in seveda režiserka, je imela veliko strokovnih vprašanj. Ampak ker očitno z njenim očetom te starševske vloge za zdaj še dovolj dobro igrava, me je čakala tudi zato, da se mi opraviči za popoldanski upor in najstniško odporniško gibanje. In da mi pove, da se bo seveda še naprej trudila z malimi in velikimi stvarmi, in to po svojih najboljših močeh. Lahko si mislite, da sem se počutila enako srečna, zadovoljna in ponosna kot igralci, ko smo jim v Stari elektrarni močno in dolgo ploskali.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Povezani dogodki