Vojna in mir (prva knjižna objava 1869) Leva N. Tolstoja je s svojimi impresivnimi tisoč petsto stranmi tako rekoč pojem vsakršne obsežnosti. In čeprav je obdobje, v katero je umeščeno dogajanje, razmeroma kratko (1805–1812, v epilogu še 1820), je vtis epske širine neizpodbiten. Kljub natančno določenemu zgodovinskemu okviru in kljub opisom realnih dogodkov, podprtim z množico avtentičnega dokumentarnega gradiva, pa delo Vojna in mir ni le kronika nekega časa, ni zgodovinski roman, temveč je roman o zgodovini ali, natančneje, roman o vprašanju, kdo ustvarja zgodovino ter kakšna je v tem neobvladljivem in neustavljivem toku posameznikova odgovornost. Tej temi se je avtor zlasti v drugi polovici romana posvetil neposredno in izrecno v smislu filozofije zgodovine, v zgodbi o treh široko razvejenih aristokratskih družinah pa jo je obdelal tudi povsem konkretno. Iz ozadja razkošno zajetega konteksta izstopajo značajsko markantne osebe, katerih dejanja, razmisleki, dvomi in spoznanja zrcalijo vso kompleksnost, celo anarhičnost dinamičnega časa, in ob velikopoteznem zamahu, ki poskrbi za konsistentnost celote, se avtorju z nezmotljivim čutom za dramatično posreči ustvariti serijo razgibanih, prepričljivih prizorov, katerih občečloveška vsebina nas nagovarja še danes. Mir, ki ni nikoli zares mir, bitke, ki besnijo na oddaljenem ozemlju, zlovešči kremplji vojne, ki se stegujejo vse do odmaknjenih podeželskih posestev in velemestnih salonov … Zveni znano?
"Velika dela fascinirajo. Ta fascinacija je nevarna, saj zaradi nje sanjamo o nemogočem. Kako na odru v samo nekaj urah poustvariti tako bogato in prostrano delo, kot je Tolstojev roman? Roman, pri katerem je njegova dolžina celo vir njegove lepote, bogastva in resnice. Roman, ki ga je nemogoče povzeti. Roman, poln nežnosti in krutosti, ki na ozadju velikanske zgodovinske freske prinaša izvirno in cinično meditacijo o tragičnosti zgodovine. Na odru ne bomo videli natančne kronologije tragičnih usod Bolkonskih, Rostovih, Bezuhovih in drugih ruskih aristokratov znotraj vrveža napoleonskih vojn. Niti vseh zapletenih ljubezenskih zgodb v primežu časa in nesreč. Niti vseh političnih kombinacij, ki vznikajo in se obnavljajo v neprestano trgajoči se Evropi. Uprizoritev ne bo nikakor mogla nadomestiti branja romana. Vabim vas torej, da ste priča, kako lahko v domišljiji skupine umetnikov danes odzvanjajo nekatere figure in dogodki Evrope, kot jo je pred 150 leti opisal veliki pisatelj. Njegovo sporočilo ni preveč spodbudno: vojna in mir, o katerih govorimo, sta iz iste snovi. Prve ni brez drugega. Mir se rodi iz vojne in tako že tudi sam vsebuje njene zasevke." (Silviu Purcărete)
Iz gledališkega lista
"Tolstojeva drama je tisto, kar si gledališče lahko samo želi; bralci ostalega, diskurzivnega v romanu morajo vložiti precejšen napor, tako kot pri branju Aristotela, da jadrajo na mehkih valovih razumskega užitka ob skrbni navigaciji med ostrimi stenami vraževerja, predvsem o ženskah. Z ločitvijo bralskih svetov drama le pridobi na dinamiki, nujni arbitrarnosti odnosov in se logično konča pri Andrejevem odkritju in sprejemanju ljubezni in smrti obenem. Izenačena v popolni odsotnosti razumevanja, možnosti analize in dojemanja posledic, sta ljubezen in smrt isto, dostopna samo človekovemu mirnemu sprejemanju. In oba pripadata vojni, edino smrt še lahko ustvari nekaj miru, če se z njo sprijaznimo ... Vsečloveška ljubezen, poskus Pierrovega duhovnega vzleta, se konča s pristankom v vsakdanjiku. In s tem se konča tudi Andrejeva zahteva po »lepem in visokem« v moškem življenju. Ne eno ne drugo ni več del drame: vse, kar se zgodi po Andrejevi smrti, je samo še zamišljen napis na njegovem grobu, opomba, opomin; Andrejeva misel je pravi epilog romana, zgodovinski pogled z refleksijami in orisom družbenega načrtovanja – za dramo nepomemben, za tiste druge bralce pa ključen vpogled v misel avtorja, ki je živel dolgo in ki je izkoriščal usihanje moškosti tako, kot je to zahteval njegov junak."
(Svetlana Slapšak: Vojna in mir: osvobajanje drame, zajete v romanu)
Povezava: Gledališki list uprizoritve
