Pogovor o prevajanju za gledališče v organizaciji Festivala Borštnikovo srečanje in Društva slovenskih književnih prevajalcev
Ves svet je oder, je trdil slavni angleški bard, vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z gledališčem, pa bi dodali, da je oder svet v malem. Kadar iz zatemnjene dvorane opazujemo odrske junake – igralce –, ki ravno v pravem trenutku najdejo pravo besedo, mogoče niti ne pomislimo na to, kaj vse je potrebno, preden iz besedila na papirju, in to celo v tujem jeziku, nastane živa predstava. V pogovoru bodo sodelujoči spregovorili o poti, ki jo mora premeriti tujejezično besedilo do končne oblike, predstavljene na odru.
"Prevajanje je odgovor na izziv neznanega besedila, napisanega v tujem jeziku, torej dvojno povabilo v skrivnost besedne umetnine, ki jo je treba najprej odkriti, si jo raztolmačiti, vendar ohraniti tudi njeno zastrtost in jo potem prenesti bralcem in gledalcem v domačem jeziku, vendar tako, da bo zadržala vso svojo izvorno in izvirno skrivnost. Jezik književne umetnine" – v našem primeru dramske igre – "je vselej govorica mnogoterih pomenov, njegovi označevalci (besedišče, slovnica, sintaksa, semantika), ki jih je moč s strokovno veščino primerno in brez večjih šumov prevesti iz enega jezika v drugega, vselej kažejo na več kot le en pomen in pomensko nadgradnjo. Za vsako izpisano besedo se vleče senca večpomenskosti, dvoumnosti, izrazne slojevitosti, skrivnosti neizrekljivega. In tu se pričenja prevajalčeva avantura, tvegana pot v neznano, sestop v labirint umetniške govorice, v somračno območje ustvarjalne izmišljije, kjer se sporočila mimo samega besedila porajajo tudi iz sobesedilja in medbesedilja, kjer ni molk nič manj zgovoren od gôvora, kjer se svetloba rojeva iz somraka, luč pesniške resnice iz temè vsakdanje govorice."
Nekako tako je razmišljal o prevajanju letošnji Sovretov nagrajenec Jaroslav Skrušný in nadaljeval, da "si vsak jezik svoj podtekst, kontekst in medtekst ustvarja iz posebne kulturne in duhovne paradigme, ki pripada zgolj njegovi specifični zgodovinski, socialni in civilizacijski izkušnji. Vsak jezik si na svoj specifičen način ustvarja tudi skrivnost pesniške govorice. Odkriti te plasti jezika, slediti njihovim tajnim povezavam, ki vznikajo in se pletejo zunaj racionalnega diskurza, to so izzivi in tveganja, bolečina in lepota, blišč in muka, strah in užitek prevajalčevega poklica, saj mora v temni blodnjak umetniškega govora v domačem jezikovnem kodu prevesti in privesti ne le tuje besede, stavke in zgodbe, ampak tudi njihove sence, njihovo neizrekljivo, pa vendar ubesedljivo skrivnost."
Tako na prenašanje besedila iz enega jezika v drugega in iz ene kulture v drugo razmišlja prevajalec – vrhunski mojster besed in kultur, še več, metajezikovnosti in medkulturnosti.
Pogovor bo vodila dramaturginja in prevajalka Mojca Kranjc. Svoj zorni kot in pogled na prevajalski postopek bodo v pogovoru razkrili dosedanji dobitniki nagrade Dominika Smoleta za gledališki prevod Aleš Berger, Tina Mahkota, Marko Marinčič in Primož Vitez, vsak v povsem drugačnem jezikovnem, kulturnem in tematskem krogu; poleg nagrajenih gledaliških prevajalcev bodo sodelovali še Milan Dekleva, Jože Faganel, Srečko Fišer, Milan Jesih, Mateja Koležnik, Jernej Lorenci in Milan Štefe.
Dušanka Zabukovec
Dramsko besedilo na poti od avtorja do odra
:
: